Neoliberalizem se predrzno vrača z okrepljenimi napadi na temelje demokratičnega ekonomskega upravljanja. Javnost sama je prikazana kot breme za gospodarstvo. Vlade nam govorijo, da moramo izbrati ali bomo živeli človeka vredna življenja ali pa bomo ohranjali vzdržno fiskalno politiko. Možno je samo eno ali drugo, temu v imenu »objektivne in znanstveno dokazane resnice« pritrjujejo mediji in učenjaki sumljive ekspertize. A vse bolj kaže, da se ideološki konsenz, na katerem stoji absurd »socializma za bogate in kapitalizma za revne«, vse bolj krha, ob tem pa se od Caracasa in Kaira prek Wisconsina do Aten pojavljajo nova leva gibanja, na katerih sloni upanje za vzpostavitev novih oblik socializma.

Portal Mi smo univerza se zato pridružuje pobudi »Obstaja alternativa – nov projekt za evropsko levico«, ki so jo grški »Crisisjam«, »Left Review«, »New Left Project« in »ZNet« ter irski »Left Review« vzpostavili z namenom povezati doslej razdrobljene politične boje v Evropi in na podlagi tega vzpostaviti skupno platformo za novo evropsko levico.

Evropa stoji na razpotju. Zaporedni valovi fiskalne discipline so bili s strani evropske in domačih elit vsiljeni ljudstvom Grčije, Irske, Portugalske, Španije, Britanije in Italije. Ti ukrepi, po strogosti skoraj brez precedensa, so bili sprejeti tako rekoč brez razprave o naravi in vzrokih krize, kaj šele o alternativnih ukrepih. Vlade, birokrati in razni učenjaki sumljive strokovnosti so enostavno razglasili, da »alternative ni« in javnosti ukazali, da zaužije zdravila, ki jih predpisujejo.

Neoliberalizem se vrača – predrzno, če pomislimo na zgodovinsko ponižanje, ki jo je jeseni 2008 utrpela njegova dogma tržnega fundamentalizma – s prenovljenimi in okrepljenimi napadi na temelje demokratičnega ekonomskega upravljanja, ki si prizadeva za skupno dobro. Javnost sama – z njenimi »obilnimi« socialnimi prejemki, sistemi socialne varnosti in drugim »nevzdržnim razkošjem« – je zdaj prikazana kot breme za gospodarstvo.

Novi glasniki neoliberalizma nam zdaj govorijo, da moramo izbrati, ali bomo delili naše skupno bogastvo, z njim podpirali drug drugega in živeli človeka vredna življenja, ali pa bomo ohranili vzdržno fiskalno politiko. Lahko je samo eno ali drugo, pri čemer nam občutek in zdrav razum narekujeta, da mora prevladati drugo.

Medtem pa ekonomske in politične elite, ki so krizo povzročile, ne trpijo nikakršnih materialnih posledic. Oznaka »socializem za bogate, kapitalizem za revne« je veliko preblaga, da bi opisala absurdnost, ironijo in skrajno nepravičnost situacije, v kateri smo se znašli.

Evropske vlade in korporativni mediji so iznašli celo vrsto retoričnih strategij za legitimacijo masovnega uničevanja socialnih pridobitev, ki jih je prinesla povojna družbena pogodba. Diagnoza in recept za reševanje krize sta predstavljena kot objektivni »resnici«, določeni po »znanstvenih« ekonomskih načelih. Predrznost take trditve je impresivna. Ekonomska elita in ideologija, ki jo promovira, sta bili globoko vpeti v krizo in dogma tržnega fundamentalizma ne bi smela iziti iz finančne krize niti s kančkom kredibilnosti.

Samo dejstvo, da je ta dogma še živa, priča o zmogljivosti prevladujočega diskurza in njegovih potencialih služenja interesom moči, izključevanja javnosti iz udeležbe v procesih odločanja in spreminjanja politike v tržni prostor za elite. Nasprotno bi morala debata, ki bi odražala interese in skrbi javnosti, vključevati bolj ustrezne razprave o vzrokih zadolženosti, o ocenah alternativnih možnosti (npr. odpis dolgov), o referendumih in javnih revizijah legitimnosti dolgov ali celo o izstopu iz evroobmočja. Tovrstne razprave so bile s strani vlad in režimskih medijev odločno zavrnjene kot nevedne in naivne.

Poskus teroriziranja ljudi z mističnim znanjem »ekspertov« je spremljala politika strahu. Evropejcem se vseskozi govori, da v kolikor ne bodo nemudoma sprejeli uvedbe katastrofičnih varčevalnih ukrepov in vojaške discipline, ne bodo dobili izplačanih plač, njihovi prihranki se bodo izgubili in sveta bo konec. To podpihovanje strahu se javnosti vsiljuje v kombinaciji z občutkom krivde; »vsi smo žurali« je popularen pripev irskih javnih razprav, ki cilja na sprijaznjenje negotove irske javnosti z njihovimi »domovinskimi obveznostmi« do nemških in francoskih bank.

Podobno grški namestnik predsednika vlade¹ brezposelne in slabo plačane državljane tolaži, da »smo vsi skupaj zapravljali denar«, pri čemer pozablja, da so njegova »socialistična« in opozicijske desničarske stranke državi vladale več kot 35 let in se ves ta čas zadolževale, da bi ohranile in utrdile svoje dominantne pozicije. Resnica je, da nismo »mi« tisti, ki smo zapravljali denar, niti nismo »mi« tisti, ki smo »žurali« v letih razcveta, smo pa vsekakor mi tisti, ki bomo zdaj prisiljeni trpeti. Intenzivnost bolečine bo obratno sorazmerna našim dejanskim zmožnostim prenašanja le-te.

Pokroviteljski odnos vladajočih elit ne more prikriti, da je boj zoper neoliberalno zategovanje pasov hkrati tudi boj za demokracijo. Še več, to je boj proti enormnemu demokratičnemu primanjkljaju EU in za izgradnjo Evrope za ljudi.

Vsiljevanje neoliberalnega zategovanja pasov je poleg tega pospremil rezek nacionalizem, ki kanalizira del nezadovoljstva od ekonomskih elit ter drugih privilegiranih krivcev k priseljencem ter beguncem. Vzpon skrajne desnice, ki ga je moč zaznati od Grčije in Francije do Nizozemske in Finske, je vbrizgal dodaten odmerek strupa v že tako toksično stanje delavskih in srednjih razredov na celini. Izjavam, da je razredni konflikt mrtev, običajno sledi premestitev dejanskih družbenih antagonizmov, ki izvirajo iz razrednih nasprotij, na rasna in nacionalna nasprotja. V zvezi s tem še enkrat poudarjamo, da so na oltarju varčevanja žrtvovani najbolj ranljivi.

Medtem ko politična desnica seje razkole med ljudstvo, levica prepoznava številne zapletene načine, prek katerih so ljudje, ki po vsem svetu bijejo navidezno različne politične boje, povezani zaradi učinkov, ki jih je imel fiasko neoliberalizma na njihova življenja.

Vse večje ekonomske težave so med drugim zanetile tudi Arabske revolucije, med katerimi je najbolj slavna tista v Egiptu, v kateri so glavno vlogo odigrali sindikati, ki so strmoglavili vlado z zahodnim zaledjem. Slednja je namreč vodila neoliberalne politike, ki so prinašale koristi maloštevilni, a naduti in skorumpirani eliti.

Odkar so ljudje občutili bedo, ki jo je povzročilo vsiljevanje washingtonskega konsenza, se po vsej Latinski Ameriki pojavljajo in razvijajo različne nove zanimive oblike socializma.

In medtem ko ljudstva sveta v razvoju poskušajo v negotovih in pogosto bolečih poskusih utemeljiti novo ekonomsko politiko, ki bi ščitila osnovne potrebe prebivalstva, se Zahodni svet – od Madisona (Wisconsin) do ulic Aten in Londona – sooča z boji za obrambo socialne države in ekonomskih pravic, ki si jih je zahodno delavstvo izborilo v preteklih bojih. Upamo lahko, da bo iz teh bojev zrasla nova evropska levica, ki bo izšla iz zgodovinske zavrnitve vse bolj krhkega neoliberalnega konsenza in bo sposobna ponuditi nove oblike socializma, ki bo zmožen ugoditi potrebam ljudstva in njegovim klicem po socialni pravičnosti.

Cilj naše skupne pobude, ki smo jo razvili prek povezovanja različnih spletnih strani širom Evrope, je pokazati, da obstajajo alternativne analize in njim ustrezni izhodi iz bede, v katero so nas privedli nepravični varčevalni ukrepi. Pluralna in bogata kritika krize ter političnih in družbenih odzivov nanjo, se je doslej razdrobljeno razvijala v različnih evropskih državah. Namen naše pobude je zato združiti vse različne pozicije in rešitve, ki so se doslej razvijale ločeno.

Da bi prispevali k rešitvi problema razdrobljenosti naših bojev, smo grški »Crisisjam«, »Left Review«, »New Left Project« in »ZNet« ter irski »Left Review« vzpostavili mednaroden projekt, ki služi zbiranju in širjenju glasov nastajajočega radikalnega levega gibanja. Prizadevamo si, da bi zajeli čim več odtenkov levih mnenj in predstavili ter promovirali novice, stališča in komentarje, ki pojasnjujejo in nadgrajujejo alternativne strategije, teorije in kampanje.

Upamo, da bodo z razvojem tega foruma radikalni glasovi iz vse Evrope in sveta zagnali nov val levičarskega aktivizma, ki bo ustrezal izzivom tega enkratnega zgodovinskega trenutka.

Prevod: Luka Mesec

Objavljeno v tematskem sklopu Kriza in EU.

Izvirnik je dostopen na: http://www.guardian.co.uk/commentisfree/2011/may/01/austerity-europe-left-alternative

 Natisni

Sofinancirano s  strani Urada za komuniciranje RS.

•