Sklop člankov in intervjujev o Krizi in EU

Trenutna finančna in gospodarska kriza, katere simbolni začetek običajno postavljamo v leto 2007, ko je v Združenih državah propadla investicijska banka Lehman Brothers, je kmalu presegla meje države svojega izvora in se prek mednarodnih finančnih in trgovinskih trgov razširila na preostanek sveta. Svoj evropski izraz, ki nas zaradi očitnih razlogov še posebej zadeva, je v okvirih evroobmočja dobila v obliki dolžniške krize, ki je najprej prizadela periferne države evroobmočja, kot so Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija (t. i. skupina PIIGS). Vendar so tesne finančne povezave, notranja trgovinska neravnovesja in neugodno razmerje političnih sil, ki je preprečilo pravočasno izvršitev potrebnih institucionalnih prilagoditev in političnih ukrepov, močno ogrozili tudi obstoj evroobmočja in Evropske unije v celoti. Na ravni posameznih držav pa dolžniška kriza postopoma dobiva tiste uničujoče razsežnosti, ki smo jim bili priča že v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je zajela predvsem države tretjega sveta oziroma države v razvoju, tokrat pa posega po samem osrčju razvitih držav evroobmočja ter s tem pod vprašaj postavlja vzdržnost regionalne pa tudi svetovne politične in ekonomske ureditve.

Treba je poudariti, da je bila usoda evroobmočja zapečatena že ob njegovem nastanku. Tako evroobmočje kot EU v celoti sta bili namreč spočeti z namenom zagotavljanja čim ugodnejših pogojev za stabilno in neovirano akumulacijo industrijskega in finančnega kapitala, vendar so ju pri tem dolgoročno onemogočila njuna temeljna protislovja. Evroobmočje, na primer, v nasprotju s primerljivo ameriško monetarno unijo muči »neravnovesje med fiskalno heterogenostjo in monetarno homogenostjo« (Lapavitsas), ki je postavljeno na temelje »neenakomernega vzorca evropskega gospodarskega razvoja« (Becker). Prevedeno v trenutno situacijo to pomeni, da za krizo niso krivi zasebni in javni dolgovi, temveč so ti zgolj izraz regionalne delitve dela, v središču katere najdemo nemški izvoz, ki je s primerjalno visoko produktivnostjo in nizkimi mezdami ogrozil industrijo perifernih držav evroobmočja. Ker pa je bil tem državam z vstopom v skupno monetarno unijo in sprejemom Pakta za stabilnost in razvoj odvzet nadzor nad monetarno politiko in omejen nadzor nad fiskalno politiko, so bile pahnjene v past odvisnosti od kapitalskih tokov iz centra ter iz tega vira financirane rasti storitvenega in nepremičninskega sektorja.

Te omejitve nacionalne monetarne in fiskalne politike vztrajajo tudi danes, skoraj pet let po začetku krize, v nekaterih pogledih pa se celo zaostrujejo. Evropska fiskalna unija, na primer, katere ustanovitev se napoveduje za bližnjo prihodnost, bo namesto skupne industrijske politike, namenjene industrijskemu razvoju periferije in dvigu življenjskega standarda delavcev iz centra, prinesla zgolj skupno in enotno politiko proračunske vzdržnosti, na nacionalni ravni pa udejanjenje strategije »konkurenčne devalvacije«, tj. dvigovanje konkurenčnosti posameznih gospodarstev z nižanjem mezd in ne z devalvacijo nacionalne valute ali vpeljavo nacionalne industrijske politike. Omejevalno fiskalno in plačno politiko spremlja tudi omejevalna monetarna politika, ki si za edini cilj postavlja ohranjanje stabilnih cen, ne pa tudi polne zaposlenosti. Skupne evropske obveznice, ki bi periferne države evroobmočja rešile pred terorjem finančnih trgov, in prizadevanje za nizko brezposelnost morebitni inflaciji navkljub se morajo umakniti pred reševanjem zasebnih bank in razmeroma visokimi obrestnimi merami, ki pa državam izvoznicam zagotavljajo zanesljivo plačilno in obračunsko sredstvo ter varno kopičenje likvidnostnih zalog.

Evropska centralna banka (ECB) kot nosilec evropske monetarne politike je sicer simptomatičen primer nedemokratičnosti evropskih institucij, v čemer je še politično protislovje EU. Neodvisnost centralnih bank, ki jo celo v kontekstu madžarskega napredovanja proti fašizmu predstavljajo kot ključni kriterij demokratičnosti politične ureditve, v primeru ECB kaže svoj pravi obraz. Ne strokovnost ne neodvisnost od partikularnih gospodarskih in finančnih interesov, temveč apologetika financializiranega kapitalizma in neodvisnost od demokratičnega nadzora predstavniških teles. Demokratični primanjkljaj evropskih institucij je zgolj pretveza za uzurpacijo vzvodov politične in ekonomske moči s strani prav teh partikularnih interesov, pred katerimi naj bi jih takšna ureditev branila. Pot iz trenutne krize tako ne vodi zgolj prek zamenjave ekonomskih temeljev EU, temveč tudi prek političnih reform evropskih institucij, ki bi evropskemu prebivalstvu ponudile večji nadzor nad odločitvami, ki zadevajo ključne razsežnosti njihovih življenj.

Sklop člankov in intervjujev o EU, ki bo objavljen na spletnem portalu gibanja Mi smo univerza, bo uporabnikom in uporabnicam približal širši politični in ekonomski kontekst, v katerem prihaja do sprememb v visokem šolstvu in drugih perečih problemov našega časa. Prispevki bodo predstavili nastanek in razvoj EU, njena temeljna protislovja ter evropske razsežnosti trenutne krize in možne izhode iz nje. S tem želimo utemeljiti tako nujnost kot potrebno globino ukrepov, ki bi nas vodili proč od trenutne – in v smeri socialno in okoljsko bolj vzdržne – politične in ekonomske ureditve.

Napisal: Rok Kogej

Uredniški izbor prevodov in člankov želi prispevati k demokratičnim razpravam in izmenjavi mnenj ter predlogov za razvoj Slovenije in EU v kontekstu strategije Evropa 2020.

Do sedaj objavljeno:

Joachim Becker – Območje evra: kmalu manjše in manj demokratično?

Kenneth Haar – Doktrina šoka EU: uvod v prihodnost varčevanja in napadov na socialne pravice

Susan George – Coup d’état v Evropski uniji?

Panagiotis Sotiris – Grčija: Od obupa k uporu

Andy Storey – Novi predlogi EU o gospodarskem upravljanju

Costas Lapavitsas – Radikalni ukrepi za rešitev krize območja evra

Dominique Plihon – Pet predlogov politike za progresivni izhod iz krize evrskega območja

Zategovanje pasov? Obstaja alternativa – projekt za novo evropsko levico

Michel Husson – Izhod ali glas? Evropska strategija preloma

Costas Lapavitsas – Bankrot in izstop iz območja evra: radikalna leva strategija

Intervju s Costasom Lapavitsasom – Rešitev evra ni v interesu delavcev

Joachim Becker – Druga faza krize: Vzhodna Evropa

Jan Toporowski – Zapiski o krizi evroobmočja

Michel Husson – Evropska strategija za levico?

Mislav Žitko – Kriza evroobmočja: politična cena stabilnosti

Michael Roberts – Grčija: na poti k izhodu?

Costas Lapavitsas – Leva strategija za Evropo (odgovor Michelu Hussonu)

Andrea Milat – Izobraževanje v EU med tržnim in javnim dobrim

Sašo Furlan – Izstop iz evroobmočja: progresivna ali regresivna strategija za Grčijo?

Mate Kapović – Evropska unija kot neoliberalna tvorba

Intervju z Joachimom Beckerjem – Neoliberalizem v tranziciji

Sašo Furlan – Najšibkejši člen v verigi držav evroobmočja

George Caffentzis – Gibanje za odpis študentskih kreditnih dolgov v ZDA

Marko Kržan: Socialna država – edini realno obstoječi sistem univerzalne blaginje

Predsednik Barroso o stanju v Uniji

Močnejši iz krize - evropska vizija (kratek filmček Evropa 2020)

Lidija Radojević – Ministrstva in ministrstvo

Joachim Becker – Več recesije, manj demokracije

Projekt izvajan s podporo Urada za komuniciranje RS.

•