Tudi sama se soočam z ogromno količino dela in pomanjkanjem časa, spanja …, pa vendar se mi zdi, da se na to, čeprav (oziroma če dobro premislim, ravno zato ker) nisem neposredno vpletena v gibanje/-i/-a in sem bila na začetku dogajanja na FF precej neopredeljena, skorajda moram odzvati. Tako da … (Še en) pogled od (malo manj) zunaj:
V zadnjih dneh sem opazila, da mnenja študentov (pa tudi profesorjev) načeloma nihajo od “meni je vseeno” do “ti ljudje sploh ne vedo, kaj hočejo, mi imamo pravico do predavanj”. Pri slednjem, torej najbolj odklonilnem stališču, ki je bilo v nekaterih primerih podkrepljeno celo s histeričnim vreščanjem o tem, kako je “nas” več, se mi je zdelo zanimivo predvsem to, da niso bila nikjer omenjena kvalitetna predavanja, ampak zgolj predavanja. Če sem malo konkretnejša — priča sem bila prav izbruhu študentk iz slovenistične stroke, ki ji pripada tudi profesor, ki se je odločil, da poda svoje mnenje, zato se nekako pričakuje, da se zavedajo pomena prilastka. Ampak ne, predavanja so predavanja, vsa enaka med sabo, načeloma se vsa končajo z neko obliko preverjanja (spet nobenega prilastka!) znanja, kar je potrebno nekako opraviti, da prideš do diplome. In potem seveda do službe, ki jo pač opravljaš iz dneva v dan, se, kakopak, poročiš, poskrbiš za slovensko nataliteto itd. Vse brez kakršnihkoli prilastkov. Vendar tu že nekoliko prehitevam … Očitno je, da je pač tistih, ki hočejo “predavanja brez (levih) prilastkov”, več od “onih drugih, ki ne vedo, kaj hočejo”, a vendar, zanimivo, ravno slednji ne operirajo zgolj z golim objektom.
Ker je profesor Miran Hladnik precej na hitro opravil s tistim, kar mu ne gre na živce pri blokadi, in precej več udarcev po tipkah namenil tistemu, kar mu gre, bi kot, še enkrat poudarjam, ravno tako precej zunanja opazovalka dogajanja komentirala predvsem slednje. Pri drugi točki se tudi sam pridružuje tistim, ki jim je bojda kršena pravica do predavanj. Kakšnih predavanj? Dobro, lahko se gremo demokracijo in rečemo, da so pač ti študentje (in profesorji?) v večini, zato njihova volja prevlada. Ampak, kot že pregovorno velja za demokracijo, je to v bistvu sistem, v katerem lahko dva bebca “dokažeta” pametnemu, da imata prav, zato mi takšen pogled (še posebej v tem kontekstu) ni ravno blizu. In me čudi oziroma, če sem nekoliko dramatična, bolj žalosti, da profesorju, ki je (humanistično) izobražen, očitno je. Kam to vodi? Verjetno lahko sami aplicirate tovrstno stališče še na kakšno drugo (aktualno) vprašanje, ko manjšina bojda ogroža (kakšne?) vrednote večine. Še če si v čredi, očitno nisi več varen. Kakšna individualnost! Biti ali ne biti v čredi (zdaj) sploh ni več vprašanje, problem je le v tem, ali je tvoja čreda dovolj velika oziroma večja od “sovražne”.
V nadaljevanju se profesor loti bojda idealiziranega odnosa protestnikov do proletariata, ki naj bi bil zgolj neka romantična predstava, floskula, tako daleč od resničnosti, ko pa “nam” je vendarle bolje, kot “nam” je kadarkoli bilo. Spet me malo čudi puhlica v smislu “lahko bi bilo še precej slabše”, ki prihaja izpod prstov univerzitetnega profesorja. Včeraj sem se, malo iz radovednosti in malo iz upora histerični čredi pred vrati, za katero sem se relativno hitro odločila, da ji nočem pripadati (sicer še vedno gojim neke romantične predstave o tem, da sem v bistvu lahko človek zase, oh, jaz, upornik brez razloga!), udeležila samoorganiziranega predavanja na temo odnosa med gospodarstvom in univerzo. Začudena sem bila ob znanju, artikuliranosti določenih študentov (ki v marsičem presega znanje (nedotakljivih) profesorjev), ki se ob tem celo zavedajo, da imajo še vedno ogromno lukenj, ki pa si jih želijo čim prej zapolniti. In to niti ne zaradi ocene. Škandal! Dobro, profesor meni, da so podatki, ki jih imajo, zmanipulirani (sicer sem malo v dvomih glede tega, o katerih podatkih sploh govori). Še dobro torej, da ima veliko teh študentov več kot zgolj statistiko, na katero se, paradoksalno, kasneje sklicuje sam, ko trdi, da v resnici ni razloga za pritoževanje. Kako pa ve, da njegovi statistični podatki niso del manipulacije? Za mnoge izmed teh študentov vem, da so se v času stavke v Luki Koper, čeprav je bil to obenem čas skorajda peklenske vročine, vsak dan (na lastne stroške!) vozili tja, govorili z delavci, slišali osebne izkušnje, ki se jih v statistikah večkrat bolj ali manj uspešno prikrije (ali pa jih nočemo razbrati, kjerkoli pač tiči razlog za to), če sem spet nekoliko dramatična — zastavili svoje telo. Rada bi bila zraven, ko ta isti profesor pove delavcem v obraz, da se mu zdi izraz “brutalno izkoriščanje” popreproščen. Sprašujem se, kdo tu govori na pamet. Retorično, seveda. Pa je omenjena stavka zgolj eden izmed tovrstnih primerov.
Naprej … Delujejo lahko le tisti, ki so sami v hudi (kdo ali kaj je merilo?) stiski? Kaj pa, če ti večkrat ne morejo (sami)? Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (grožnja o izgonu iz države, če ne podpišejo, da so prejeli regres, ki jim pripada, a ga v resnici niso …). Če dostikrat ne znajo (oh, spet ta popreproščen pogled, a ne) biti bitke z birokratskimi mlini, v kateri je, če smo iskreni, tudi večina formalno visoko izobraženih že vnaprej obsojena na poraz. In nekdo, ki jim pri tem pomaga, je seveda lahko zgolj in samo razvajenec, ki ne ve, kam bi se dal, sanjaški brezdelnež, ki seveda sploh ni v nikakršni socialni stiski (kako predrzno, da ga ni sram!), kajne? Njegova edina želja pa je menda zgolj in samo “postati del legendarne revolucionarne zgodovine” … Mislim, da bi moralo biti večini povprečno pismenih bralcev na tej točki vendarle jasno, da nekdo “le” zaradi tega ne bi šel skozi vse to. Ampak potem se seveda pojavi vprašanje, ali ni mogoče tudi to njegov namen. In če je? Je načeloma dobro dejanje, ob katerem človek, ki ga izvrši, čuti zadovoljstvo, kaj manj vredno od povsem identičnega dejanja, ki pa je bilo storjeno iz popolnoma altruističnih namenov (če je to sploh mogoče)? Bi se morali zdaj protestniki bičati, ker bo vsakršno zadovoljstvo zmanjšalo težo dejanja? Ah, to čudno (slovensko?) prepričanje, da tisti, ki ne trpi, ki se ne odreka kakršnemukoli ugodju, zadovoljstvu, ni vreden omembe. Glede na to, da sem poslušala nekaj predavanj omenjenega profesorja o stereotipnem osrednjem liku v slovenskem ženskem romanu s konca 19. stoletja, do katerega je bil, če sem prav zaznala, precej cinično nastrojen, me tu, zopet, zelo čudi njegovo stališče.
Marsičesa se sicer nisem dotaknila (začudenje ob ad hominem “argumentu” glede “čegevarovskega šemljenja” je bilo že izraženo in se mu seveda pridružujem), ampak, kot sem prebrala, se tako ali tako pripravlja bolj “strokoven” odziv. Sicer ima, jasno, ta blokada tudi določene pomanjkljivosti, ki se, kolikor vem, poskušajo odpraviti oziroma vsaj odpravljati (večja usklajenost in suverenost tistih, ki dajejo izjave, bolj natančna pojasnila določenih stališč oziroma zahtev …), ampak, ker (zaenkrat) še nisem del nobene črede, nameravam kritično spremljati obe strani. Mi je pa precej jasno, katera mi je do zdaj ponudila več. Kvalitete, ja. Prav tistega, česar se večina nasprotnikov tako (neargumentirano) boji.
Napisala: Karmen Jordan (v svojem imenu)
