Sašo Furlan je dodiplomski študent politologije na Fakulteti za družbene vede in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze. Njegov prispevek je del serije Zarez v sodobno družbeno, politično in ekonomsko problematiko.
Strategijo reševanja dolžniške krize Evropske unije (EU), ki je trenutno vsiljena periferiji evroobmočja (Italija, Španija, Portugalska, Irska in Grčija) s strani Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in vodilnih evropskih institucij – Evropske komisije in Evropske centralne banke (ECB) –, ekonomisti navadno imenujejo s sintagmo »interna devalvacija«. To v ekonomističnem žargonu pomeni nižanje neposrednih stroškov dela (mezd) in posrednih stroškov dela (socialnih transferjev) zavoljo oživljanja mednarodne konkurenčnosti posamezne države. Iz formulacije ni težko razbrati, da interna devalvacija ni nič drugega kot evfemizem za agresiven napad na delavski razred in destrukcijo poslednjih ostankov socialne države.
Omenjena strategija je imela v vseh državah na periferiji evroobmočja katastrofalne družbene učinke, obenem pa se je izkazala za popolnoma neuspešno pri doseganju zastavljenih ekonomskih ciljev – brez izjem je vodila do silovitega krčenja gospodarske rasti, hitrega upada investicij in enormne rasti nezaposlenosti. Slednja se je po najnovejših podatkih Eurostata februarja 2012 v celotnem območju evra dvignila na skoraj 11 %, kar je najvišja raven v zadnjih štirinajstih letih. Ravno v državah, ki so bile podvržene najostrejšim varčevalnim ukrepom, je nezaposlenost naraščala najhitreje in dosegla najvišje stopnje – v Španiji zanaša skoraj 24 %, v Grčiji okrog 21 %, na Portugalskem pa 15 % (ob tem je vredno omeniti, da je v zadnjih dveh letih zaradi nevzdržnega stanja na trgu dela s Portugalske emigriralo pol milijona ljudi). Industrijska rezervna armada na območju evra tako danes šteje več kot 17 milijonov brezposelnih, če tem prištejemo še polzaposlene prekarne delavce, pa se številka več kot podvoji. Poleg tega se je prav zaradi varčevalnih ukrepov, ki jih je terjala ponesrečena strategija interne devalvacije, delež javnega dolga, zmanjševanju katerega naj bi bili varčevalni ukrepi namenjeni, v vseh državah na periferiji evroobmočja še povečal, obenem pa se je zaradi krčenja bruto domačega proizvoda (BDP) in posledičnega izpada davčnih prihodkov v teh državah refinanciranje javnega dolga dodatno otežilo. Celo Olivier Blanchard, vodilni ekonomist MDS, je bil pred kratkim v svojem prispevku »The Logic and Fairness of Greece’s Program« primoran priznati, da se je postopek oživljanja konkurenčnosti z interno devalvacijo izkazal za zelo težavno in v večini primerov neuspešno strategijo. A ne glede na Blanchardovo priznanje, da je strategija, ki jo sam propagira, nesmiselna in neučinkovita, je svoj prispevek končal v skladu s thatcherjanskim sloganom »There is no alternative«.
V luči popolnoma spodletelega reševanja dolžniške krize, katerega destruktivni učinki se najočitneje kažejo v Grčiji, se je med nekaterimi marksističnimi ekonomisti, kot je denimo Costas Lapavitsas, kot tudi med mainstream ekonomisti, kot sta Nouriel Roubini in Kenneth Rogoff, Blanchardovim »globokoumnim aforizmom« navkljub vendarle pojavil alternativni predlog. Po njihovem mnenju je najelegantnejša strategija reševanja krize za prezadolženo državo v globoki recesiji, kot je Grčija, izstop iz evroobmočja in vrnitev k drahmi (bivši grški nacionalni valuti), kar bi Grčiji omogočilo, da devalvira domačo valuto. Z devalvacijo drahme naj bi Grčija na veliko manj boleč način dosegla dvig konkurenčnosti, saj bi se s padcem deviznega tečaja pocenili grški izvozni produkti, kar bi izboljšalo položaj grške izvozne industrije na mednarodnih trgih in posledično Grčijo dvignilo iz recesije.
Vsi našteti ekonomisti Grčiji za zgled postavljajo Argentino, ki se je leta 2001 znašla v podobni situaciji. Zaradi rastočega deviznega tečaja pesa (argentinske nacionalne valute), katerega vrednost je bila fiksirana na dolar, so argentinski izvozniki že proti koncu devetdesetih let izgubili velik tržni delež v mednarodni trgovini, kar je močno najedlo konkurenčnost argentinske ekonomije. Sledil je hiter padec BDP, obenem pa je prišlo do sočasnega kopičenja zunanjetrgovinskih in javnofinančnih primanjkljajev, kar je rezultiralo v hitri in nenadzorovani rasti javnega dolga. Kombinacija hude recesije in dolžniške krize je Argentino leta 2001 privedla do bankrota. Kljub nasprotovanju MDS, ki je državi narekoval politiko fiksnega deviznega tečaja, je Argentina leta 2002 peso odvezala od dolarske podlage in uvedla drseči devizni tečaj. Četudi je nemudoma prišlo do kratkega obdobja hiperinflacije, nadaljnjega 11-odstotnega padca BDP in navala na banke (množičnih dvigov bančnih depozitov), ki je povzročil krizo nesolventnosti bančnega sistema, se je stanje argentinske ekonomije v veliki meri prav zaradi devalvacije pesa že leta 2003 močno izboljšalo – med letoma 2003 in 2007 je Argentina konstantno beležila gospodarsko rast med 8 in 9 %.
Se podobno uspešen scenarij lahko ponovi v primeru izstopa Grčije iz evroobmočja in devalvacije drahme? Obstajajo vsaj trije tehtni razlogi za to, da na vprašanje odgovorimo nikalno. Angleški ekonomist Jan Toporowski je opozoril na zgrešenost podajanja analogij med Grčijo in Argentino, saj je bil bančni sistem slednje relativno izoliran od mednarodnega bančnega sistema, medtem ko je v območju evra potekal mnogo intenzivnejši proces finančne integracije, ki posameznim državam onemogoča izstop brez katastrofalnih družbeno-ekonomskih posledic. Velika večina dolga grške države kot tudi privatnega dolga gospodinjstev, korporacij in finančnih institucij je namreč denominiranega v evrih. Iz tega sledi, da bi v primeru devalvacije domače valute oziroma padca deviznega tečaja drahme proti evru ne glede na možnost države, da z bankrotom odpiše večino svojega zunanjega dolga, prišlo do procesa padanja vrednosti premoženja korporacij, finančnih institucij ter (delavskih) gospodinjstev (denominiranega v drahmah) in paralelne rasti vrednosti njihovih dolžniških obveznosti (denominiranih v evrih). Zaradi tega bi se breme odplačevanja dolga v privatnem sektorju in sektorju gospodinjstev še dodatno povečalo in v primeru neuvedbe takojšnje ter učinkovite prepovedi dvigov bančnih depozitov dodatno spodbudilo množične dvige gotovine v evrih, kar bi najverjetneje rezultiralo v nesolventnosti ne le grškega bančnega sistema, temveč tudi dobršnega dela bančnega sistema evroobmočja.
Drugi problem potencialne devalvacije drahme tiči v dejstvu, da grška ekonomija za razliko od argentinske ni izvozno naravnana (delež, ki ga k BDP Grčije prispeva izvoz, je zgolj 11 %), temveč je, nasprotno, močno odvisna od uvoza. Ravno zaradi majhnega deleža izvoza je težko pričakovati, da bi njegovo spodbujanje z devalvacijo Grčijo dvignilo iz recesije. Obenem je prav zaradi močne odvisnosti grškega gospodarstva od uvoza, kot opozarja turška ekonomistka Őzlem Onaran, verjetneje pričakovati silovito poslabšanje ekonomske situacije, saj bi močna devalvacija valute močno podražila uvozno blago. To bi povzročilo močan inflacijski pritisk, ki bi izničil potencialne prednosti devalvacije za izvozno industrijo in prispeval k padcu realnih mezd.
Tretji problem v argumentih ekonomistov, ki zagovarjajo izstop Grčije in devalvacijo drahme, je v redukciji njihove analize na stran ponudbe in neupoštevanje strani povpraševanja. Četudi bi namreč Grčija po najbolj optimističnem scenariju uspela razviti kapacitete izvozne industrije, bi za njeno rast nujno potrebovala povpraševanje po svojih izvoznih produktih v tujini. Ravno dvig povpraševanja po izvoznih produktih Argentine na mednarodnih trgih je bil poleg devalvacije pesa v času zadnjega poslovnega cikla, ki je vrh dosegel na sredini zadnjega desetletja, ključen za restavracijo rasti argentinskega gospodarstva. Nasprotno pa Grčija trenutno, v času svetovne gospodarske krize, katere problem med drugim tiči ravno v krčenju efektivnega povpraševanja na globalni ravni, ne more računati na dvig tujega povpraševanja. Skratka, izstop Grčije iz območja evra bi bil vse prej kot koristen za grško industrijo in vse prej kot blagodejen za položaj delavskega razreda v Grčiji, prav tako pa bi lahko pomenil korak nazaj v zasledovanju progresivne internacionalne politične strategije delavskega razreda in naprednih družbenih gibanj v Evropi.
Ali smo torej z zavrnitvijo alternative, ki jo ponujajo Lapavitsas, Rogoff in Roubini, pristali na Blanchardov defetizem, ki nam pridiga o neobstoju alternativ in temelji na naivnem ter nereflektiranem zagovarjanju EU in evroobmočja v trenutni retardirani ekonomski ter politično-institucionalni zasnovi? Nasprotno, med mnogimi naprednimi ekonomisti keynesianske in marksistične orientacije so se namreč v zadnjih letih izoblikovali alternativni predlogi, ki ponujajo številne politične in ekonomske strategije, ki niso omejene na projekte posameznih nacionalnih držav, temveč na politično-ekonomski prostor celotnega evroobmočja. Za namene pričujočega teksta lahko zgolj na kratko povzamemo enega od najperspektivnejših in kratkoročno izvedljivih predlogov – t. i. »skromni predlog« (modest proposal) ekonomistov Yianisa Varoufakisa in Stuarta Hollanda.
Tega lahko razčlenimo v tri točke: prvič, tranše v velikosti do 60 % deleža javnega dolga (tj. deleža dolga v razmerju do BDP posamezne države, ki ga dovoljujejo maastritski kriteriji) držav evroobmočja naj se kot obveznosti prenesejo na bilanco stanja ECB, nakar naj ECB ta dolg financira z izdajanjem evroobveznic. Prenos dolga bi pri refinanciranju dolžniških obveznosti razbremenil vse periferne evrske države, ki se soočajo z dolžniško krizo, izdajanje evroobveznic pa bi ustvarilo likviden trg evrskih vrednostnih papirjev, ki bi privabil kapital iz centralnih bank držav s presežki in državnih naložbenih skladov ter stabiliziral trg državnih obveznic na periferiji evroobmočja. Drugič, instituciji, ki sta trenutno namenjeni reševanju držav v dolžniški krizi, Začasni sklad za reševanje evra (EFSF) in Stalni mehanizem za stabilnost evra (ESM), bi bili zaradi ukrepa, navedenega v prvi točki, razbremenjeni svoje prvotne naloge in bi lahko svoja sredstva uporabili za rekapitalizacijo bank v evroobmočju v zameno za prevzem lastniških deležev v teh bankah (pred tem bi morale banke restrukturirati svoje bilance z vsaj delnim odpisom dolgov, ki izhajajo iz lastništva obveznic prezadolženih držav in »toksičnih« vrednostnih papirjev, potencialne izgube pa bi morale biti krite predvsem s strani privatnih upnikov). Ta ukrep bi bil lahko financiran z izdajanjem obveznic EFSF in ESM in ne z denarjem, zbranim iz davkov posameznih nacionalnih držav, kar bi pomenilo, da tovrstna operacija za razliko od dosedanjih praks reševanja bank ne bi zahtevala nikakršne dodatne socializacije stroškov. Tretjič, z evroobveznicami, ki bi jih izdajala ECB, in z obveznicami, izdanimi s strani Evropske investicijske banke (EIB), naj se z investicijami v javne infrastrukturne projekte in v razvoj podrazvitih regij EU ter z investicijami v javno zdravstvo in javno izobraževanje financira novi »evropski New Deal«. Ta bi za razliko od strategije varčevalnih ukrepov, ki lahko vodijo zgolj v deflacijsko spiralo, ki poglablja trenutno recesijo na periferiji evroobmočja, pripomogel h gospodarski rasti, rasti investicij in učinkovitemu zmanjševanju nezaposlenosti.
Predlog, ki ga ponujata Varoufakis in Holland, ni le kratkoročen recept za elegantno rešitev trenutne krize evroobmočja, temveč tudi prispevek k zasnovi dolgoročne strategije za spremembo ekonomsko-političnih prioritet institucij EU, ki bi vodila k demokratizaciji EU in EMU ter večini prebivalstva v evroobmočju, ki se trenutno sooča z neznosno pavperizacijo, močno izboljšala socialni standard, obenem pa bi razmerje moči prevesila od predstavnikov kapitala k delavskemu razredu in s tem ustvarila tudi pogoje za radikalnejše alternative. A za slednje je že v tem trenutku potrebna radikalizacija boja proti pogubni agendi varčevalnih ukrepov, nižanja mezd in uničevanja socialne države v Evropi.
Objavljeno v sodelovanju s Tribuno.
Lektura: Urška Honzak, Društveno stičišče ŠOU v Ljubljani – STIKS.
Sledi tudi predavanje Saša Furlana z naslovom Izstop iz evrskega območja in devalvacija valute – progresivna ali regresivna strategija za Grčijo?, ki je organizirano v sklopu Prvomajske šole DPU, 28.4.2012 ob 11.45 v A-infoshopu, Metelkova mesto.
Sofinancirano s strani Urada za komuniciranje RS.
