Marksizem danes ali zakaj ukvarjanje z marksizmom danes ni vprašanje zvestobe, temveč zgodovinska naloga

Primož Krašovec, član DPU, doktor sociologije in »non-practicing« raziskovalec, analizira specifično vlogo marksizma v sodobnem teoretskem polju in v sodobnih antikapitalističnih bojih. Marksizem teoretizira kot teoretsko prakso, ki se po eni strani konstituira v boju proti danes prevladujoči neoliberalni ideologiji, po drugi strani pa v samokritiki, ki zajema boj proti revizionističnim mistifikacijam same marksistične teorije. Prek kritike tehnološkega optimizma, evropocentričnih in mačističnih kultov, arhaičnih in hermetičnih sektaških praks in ostalih deviacij v sodobni marksistični teoriji Krašovec začrta pogoje za teoretsko prakso, ki se lahko sodobnemu neoliberalizmu upre enako ostro, kakor se je Marx uprl klasičnemu liberalizmu.

V sodobnem teoretskem polju predstavlja marksizem svojevrsten izjemen primer – je dokaj marginalen (znotraj ekonomije se uvršča med heterodoksne teorije z majhnim vplivom na glavni tok ekonomske znanosti, obenem pa je ena od najbolj živih alternativnih ekonomskih teorij z ogromno aktualno produkcijo; znotraj sociologije, zgodovinopisja in antropologije ima resda skromnejši, toda stalen vpliv, občasne reference na 18. brumaire,¹ Engelsove raziskave položaja delavskega razreda v Angliji,² izvora družine, privatne lastnine in države³ pa so stvar osnovne humanistične izobrazbe; marksistične reference se pojavljajo tudi v sodobnih kulturnih študijah in literarni teoriji – seveda vzporedno s protokolarnim distanciranjem od »dogmatizma« in »ekonomskega determinizma«; določen vpliv marksizma zasledimo celo v lingvistiki)⁴ in hkrati edina klasična družbena teorija iz 19. stoletja, ki je še vedno veljavna in teoretsko produktivna (medtem ko se npr. Comta, Durkheima, Adama Smitha in ostale klasike družbene teorije iz 19. stoletja še vedno obravnava ravno kot klasike, kot pomembne, a v današnjih časih teoretsko irelevantne zgodovinske znamenitosti). Dolgi in intenzivni boji in polemike v polju družbenih znanosti in humanistike so marksizem do neke mere marginalizirali (ali celo, kot v primeru ekonomije, izolirali), toda hkrati je odporen na poskuse, da bi obveljal kot nekaj popolnoma preživetega, in se vztrajno vrača kot slaba vest lingvističnega formalizma, zgodovinopisnega pozitivizma, kulturološke in literarnoteoretske fiksacije na diskurze, naracije in tako naprej.

Skratka: znotraj akademskega ali, širše, teoretskega polja deluje marksizem kot opomnik na danes že pozabljeni projekt totalne družbene teorije (spodletel je na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v procesu striktne disciplinske delitve družbenih znanosti), ki je sposobna analizirati in razložiti sodobno kapitalistično družbo v celoti, in kot eksplicitno kritična in politično angažirana protiutež vladajoči ekonomiji in njenemu modelu svobodnega trga, ki velja za neizpodbiten osnovni aksiom. Prav tako je protiutež sociologiji, ki je sicer sposobna dokaj natančno opisovati sodobno družbo, ne pa tudi njene zgodovinske dinamike in notranjih protislovij, in teoriji umetnosti, ki pozablja na ekonomsko pogojnost umetniške ali »nematerialne« produkcije. Tudi sodobne kritike marksizma se vzpostavljajo kot kritike teh dveh osnovnih značilnosti marksizma: teoretskega »holizma«, ki je pogosto kritiziran kot redukcionističen, in politične angažiranosti, ki se jo pogosto diskvalificira, češ da je dogmatična. Po drugi strani se teorije, ki nimajo težav z vključevanjem kompleksnosti in tesne medsebojne povezanosti vseh družbenih instanc v kapitalizmu v svoje raziskave in ki ne pristajajo na iluzijo »value-free«, nevtralne in čiste akademske znanosti, stalno vračajo k marksizmu in si od njega izposojajo, kar kaže na to, da marksizem – v dobrem ali slabem – še vedno nima ustreznega teoretskega naslednika v smislu (levičarske) politične angažiranosti v polju teorije in kritike kapitalizma. Torej kljub svoji, za strukturo teoretskega polja nenavadni in že častitljivi starosti (v tem polju se teorije relativno hitro menjavajo – z izjemo filozofije, ki po analogiji z Althusserjevimi analizami idelogije⁵ nima zgodovine in kjer so vsi klasiki vedno enako aktualni) še vedno predstavlja osnovno referenčno točko vsega sodobnega teoretskega protikapitalizma.

Čeprav obstajajo eksplicitno politično angažirane teorije, ki se izogibajo marksizma in ga zavračajo (npr. Rancière in Badiou), tega ne dosegajo s formacijo nove, boljše in nadgrajene protikapitalistične teorije ali natančnejše in relevantnejše kritične analize kapitalizma, ampak s simptomatičnimi premestitvami bojišča in drugačnimi definicijami sovražnika. Tako Rancière kot sovražnika ne definira izkoriščanja prek mezdnega dela, temveč administrativno razdeljevanje mest v družbi (policija), nasproti kateremu postavlja politiko teatralnega izpostavljanja glasov tistih, ki so v sodobni družbi prikrajšani za pravico do glasu ali ko jim je le-ta kršena,⁶ medtem ko Badiou kot sovražnika definira državo in parlamentarno demokracijo (ker filozofsko ne vzdržita: parlamentalizem predpostavlja vladavino mnenja, država pa ontološko zlo), boj proti njima pa kot nenadno in z ničimer (še najmanj z zgodovinskimi analizami, obstoječimi odnosi moči in dolgoročnim strateškim načrtom) pogojevano erupcijo revolucionarne subjektivnosti.⁷

V dobro in slabo, ker če zlobno parafraziramo prvi stavek Deleuzovih in Guattarijevih Postulatov lingvistike, je marksizem naredil tudi veliko škode;⁸ pogosto so bili njegovi rezultati: tehnološki optimizem »razvoja proizvajalnih sil«, čemur so sledile katastrofalne politične napake; evropocentrični in mačistični kult belega moškega industrijskega delavca, ki je preprečeval in zaviral produktivno sintezo protikolonialističnih in feminističnih teorij z osnovno marksistično teorijo (še danes so marksistična srečanja pogosto »sausage party« starejših belih bradatih profesorjev); obsesivno preverjanje ustreznosti novih teorij s kanonskimi teksti (namesto da bi bil sam predmet nadaljnjega proučevanja in preverjanja lastne teoretske trdnosti, čeprav bi ta morda odstopala od del klasikov), zaradi česar je marksizem v mnogih primerih deloval arhaično in hermetično; nagnjenost k sektaštvu ter neskončnim in napornim polemikam o miniaturnih tehničnih teoretskih podrobnostih, ki so preusmerjale (in to še vedno počnejo) čas in energijo od kritične analize kapitalizma in boja proti buržoaznim ideologijam k dlakocepskim prepirom in spletkarjenju znotraj marksističnih krogov.

Danes lahko tehnološki optimizem ugotavljamo v delih Negrija in Hardta, ki trdita, da je razvoj proizvajalnih sil pripeljal do primata »nematerialnega dela«, slednje pa naj bi zaradi lastne imanentne nekvantifikabilnosti (kar pomeni, da ga ni mogoče izmeriti, standardizirati in razdeljevati na enote abstraktnega časa, kar sicer tradicionalno predstavlja osnovo podreditve dela kapitalu in prilaščanja presežne vrednosti iz dela) pripeljalo do krize in razpada zakona vrednosti (po tej teoriji abstraktno delo, merjeno v enotah abstraktnega časa, ne predstavlja več osnove proizvodne vrednosti). Posledično se izkoriščanje dela ne izvaja več na ekonomski način (po Marxovi »tihi prisili tržnih odnosov«), temveč z vedno bolj nasilno politično upravo kapitala nad multitudo avtonomnih proizvajalnih nematerialnih delavcev, ki že predstavlja komunistični način organizacije proizvodnje.

Teza Negrija in Hardta je naivno teleološko branje določenih Marxovih odlomkov (predvsem tistih o strojih iz študije Grundrisse), ki govorijo o tem, da bo razvoj proizvajalnih sil sam po sebi pripeljal do komunizma in zloma kapitalističnega proizvodnega načina – potrebna naj bi bila le še poslednja gesta, poslednji »dogodek«, ki bo osvobodil že komunistično multitudo iz jarma zunanjega (ker je »nematerialno« delo avtonomno in ni več, tako kot je klasično industrijsko ali »fordistično« delo, odvisno od kapitalistične organizacije delovnega procesa) nadzora in upravljanja.⁹

Teorija nematerialnega dela in predlogi političnih strategij, ki izhajajo iz nje, so bili predmet številnih kritik – najrelevantnejše in najinteligentnejše so prispevali teoretiki in teoretičarke iz marksističnega polja. Silvia Federici tako kritizira povzdignjen politični položaj »nematerialnih« oziroma »kognitivnih« delavcev kot avantgarde sodobnega delavskega razreda, medtem ko velika večina svetovnih delavcev in delavk še vedno dela v klasičnih kapitalističnih razmerah in pod strogo časovno disciplino. Povzdigovanje maloštevilnih kreativcev in intelektualcev, ki ga predlagata Hardt in Negri, najprej preprečuje učinkovito vzpostavljanje globalne delavske solidarnosti – namesto nje utrjuje hierarhične odnose znotraj globalnega delavskega razreda –, poleg tega pa ohranja množice »navadnih« delavcev in delavk nevidne v futurističnem deliriju, ki ni daleč od vznesenih kapitalističnih zgodb o prevladi »na znanju temelječega gospodarstva« in »kognitivnega kapitalizma«, kjer ostaja mračna realnost sweatshopov, proizvodnega garanja in duhamorne pisarniške odtujenosti spregledana in ni problematizirana.¹⁰ Kapitalizem je svojim kreativcem in profesorjem vedno dopuščal relativno svobodo, vendar to v njegovi zgodovini ni še nikoli pripeljalo do komunizma in zmanjšanja stopnje izkoriščanja preostalih delavcev.

George Caffentzis je zgornjo kritiko še zaostril in preciziral: izhajajoč iz natančne in sistematične študije Marxove teorije strojev in mehanizacije proizvodnje iz prvega zvezka Kapitala, je pokazal, da izravnavanje oziroma vzpostavljanje globalne povprečne stopnje dobička v okvirih kapitalističnega proizvodnega načina nujno predpostavlja, da se periferija, skladno s tehnološkim razvojem v centru, v isti meri aktivno ne razvija, ali bolje, kot je to poimenoval A. G. Frank,¹¹ da gre pri njenem aktivnem nerazvijanju za razvijanje njene nerazvitosti. Ker kljub vztrajnim buržoaznim fantazijam o nasprotnem stroji ne proizvajajo nove vrednosti, je posledica tehnoloških revolucij padec presežne vrednosti in s tem dobička v čedalje bolj mehaniziranih in avtomatiziranih industrijskih panogah v centru, posledici tega pa sta čedalje večji pritisk na pridobivanje in prilaščanje presežne vrednosti, ki jo proizvaja periferija – ta pritisk se vrši prek globalnega kreditnega sistema, strukturnih skladov in njihovih regulacij ter prek mednarodnih finančnih institucij, kot so Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija in Mednarodni denarni sklad – in prenos presežne vrednosti v manj dobičkonosno področje centra. To pomeni, da vsak kreativni »kiborg« v centru nujno predvideva delavca v sweatshopu na periferiji, intenzivnejše izkoriščanje tretjega sveta od začetka osemdesetih let, v kontekstu globalne neoliberalne kontrarevolucije, pa je pogoj možnosti večje avtonomije in svobode kreativcev in kognitivcev v centru.¹²

Dodatno zaostritev kritike sta prispevala David Harvie in Massimo de Angelis na primeru nedavnih procesov kvantifikacije in standardizacije akademskega dela. Pokazala sta, da ni ničesar imanentno nekvantifikabilnega na »nematerialnem delu«, da kapitalu ne zmanjkuje idej in sredstev za njegovo kvantifikacijo in da »kognitivno« delo ni niti približno usodna izjema ali meja zakona vrednosti, ki naj bi ga zrušila. Gre preprosto za to, da so nematerialno, kognitivno in akademsko delo področja, ki so bila do nedavnega izvzeta iz zakonov vrednosti in kapitalističnih delovnih odnosov in ki jih le-ti danes pospešeno kolonizirajo – z veliko mero kreativnosti in odločnosti namere kvantificiranja tudi menda nekvantifikabilnih oblik dela.¹³

Če preidemo k drugi tradicionalni šibki točki marksizma, k mačizmu in evropocentrizmu, lahko vidimo, da je tudi ta vidik podvržen močni in konstruktivni kritiki znotraj marksističnega polja. Kljub vsem šibkostim, teoretskim in političnim zastrelkom, ki so del zgodovine marksizma, je ta uspel ohraniti tudi plemenito tradicijo samokritike. Marksistične feministke na socialističnem vzhodu (v lokalnem kontekstu Vida Tomšič¹⁴ in druge članice AFŽ-ja) in na kapitalističnem zahodu (Selma James in Mariarosa Dalla Costa)¹⁵ so že po drugi svetovni vojni opozarjale na delo, ki je potrebno za reprodukcijo delovne sile in s katero se Marx in poznejši marksisti niso kaj preveč ukvarjali. Govorimo o delu, ki je v kapitalizmu tradicionalno rezervirano za ženske: o vzgajanju otrok, pripravljanju hrane in skrbi za gospodinjstvo. S tem opozarjanjem se je namesto prvotnega izključnega osredotočenja na vidik produkcije povečala teoretska in politična senzibilnost za spolno delitev dela v kapitalizmu ter za vidik reprodukcije delovne sile in z njo povezanih problemov.

Že omenjena Silvia Federici je problematiko odnosov produkcija – reprodukcija v kapitalizmu povezala z zgodovinskim raziskovanjem procesa prvotne akumulacije, v katerem igra veliko vlogo tudi proces lova na čarovnice, ki so ga Marx, Maurice Dobb in drugi raziskovalci prvotne akumulacije popolnoma spregledali. Tako kot sta privatizacija zemlje (»enclosure of commons«) in uvajanje industrijskega načina organizacije delovnega procesa nekdanje moške kmetijske delavce osvobodila kontrole nad delovnim procesom, orodjem in proizvodi dela ter uničila možnost samozadostne proizvodnje in jih prisila, da postanejo svobodni prodajalci lastne delovne moči (tj. edine instance, ki je še bila v njihovi lasti in so jo lahko sami kontrolirali), tako je tudi lov na čarovnice osvobodil ženske kontrole nad reprodukcijo, tradicionalnimi oblikami in načini kontracepcije in abortusa ter zdravljenja, uničil pa je tudi oblike ženske socializacije in solidarnosti, kot so festivali in plesi.

Proces prvotne akumulacije je moške zaprl v tovarne, ženske pa ogradil na gospodinjstvo: osvobodil jih je javnih družbenih funkcij in jih spremenil v stroje za rojevanje in vzgojo otrok ter za pripravo hrane za moške delavce.¹⁶ Vnovična aktualizacija koncepta prvotne akumulacije, torej koncepta, ki ima v Marxovem Kapitalu dokaj obrobno mesto, na koncu prvega zvezka¹⁷ (Harvey to pojasnjuje s politično prioriteto kritike že vzpostavljenega, razvitega kapitalizma in logične analize liberalnih teorij, ki naj bi pokazala na njihovo napačnost; to je bilo Marxu v času pisanja Kapitala pomembnejše od razkrinkovanja brutalnosti in nasilja skrivne zgodovine prvotne akumulacije),¹⁸ obenem omogoča tudi (samo)kritiko obstoječega marksističnega evropocentrizma. David Harvey v svoji študiji Novi imperializem proučuje sodobne oblike imperializma, sklicuje se na Roso Luxemburg in njeno teorijo akumulacije kapitala ter ugotavlja vztrajnost procesa prvotne akumulacije v tretjem svetu: še posebej v Indiji in Afriki poteka privatizacija zemlje in naravnih virov, ki po vseh lastnostih spominja na omenjeno angleško privatizacijo zemlje (»enclosure of commons«).¹⁹ Prvotna akumulacija ni samo zgodovinski proces, ki je postavil družbene in ekonomske pogoje za razvoj kapitalizma (tako so jo obravnavali tudi mnogi drugi marksisti, že Lenin), temveč je stalna spremljevalka rutinske, vsakdanje akumulacije kapitala: Harvey osvetljuje tudi ponavljanje procesa prvotne akumulacije v samem centru, ki jo sestavljajo privatizacija zdravstva, šolstva in drugih nekdanjih javnih ustanov, ki so v dobi neoliberalizma podrejene kapitalu. Zaradi tega je Harvey koncept prvotne akumulacije preimenoval v akumulacijo z razlaščanjem (»accumulation by dispossesion«). S tem je poudaril pomembnost privatizacije kot osnovne prvine prvotne akumulacije in njeno zgodovinsko neprekinjenost, ki jo opredelitev »prvotna« do neke mere zamegljuje.²⁰

Dosedanji pregled stanja sodobnega marksizma in načina, kako se ta bori proti svojim tradicionalnim slabostim, kaže, da je marksizem danes najproduktivnejši takrat, ko se ukvarja z obrobnimi mesti in spodrsljaji v klasični marksistični teoriji. Najspodbudnejša in najproduktivnejša sodobna marksistična dela se ukvarjajo s teorijo reprodukcije in spolne delitve dela v kapitalizmu (Federici);²¹ aktualizacijo koncepta prvotne akumulacije (Harvey,²² de Angelis,²³ Perelman²⁴); razvijanjem nove marksistične teorije strojev in naprav, ki zajema tudi razvoj elektronske informacijsko-komunikacijske tehnologije (Caffentzis);²⁵ nadgrajevanjem teorije produktivnega in neproduktivnega dela, ki upošteva spremembe v javnem sektorju, zlasti reorganizacijo univerz in proces realne subsumpcije »kognitivne« produkcije (Angelis in Harvie);²⁶ ter z razvijanjem teorije financializacije, naraščajoče pomembnosti finančnih institucij in procesov v sodobnem kapitalizmu ter dvojnega izkoriščanja, z vidika dela in zadolževanja (Lapavistas,²⁷ Fine,²⁸Henwood,²⁹ Gowan³⁰). Vse naštete procese sta Marx in klasični zgodnji marksizem pomanjkljivo analizirala. V nekoliko althusserjanskem duhu lahko rečemo, da sta Marxov opus in klasični marksizem polna spodrsljajev, pomanjkljivosti, spregledov in tišin,³¹ ampak da je raziskovanje teh lukenj daleč produktivnejše, proizvaja lucidnejše in najbolj pereče analize sedanjosti in je mnogo bolj verodostojno za aktualne protikapitalistične boje od teorij in ideologij, ki marksizem kot tak v celoti zavračajo.

Tretja tradicionalna slabost marksizma, ki je zelo iritirala tudi Foucaulta,³² je obsesivno preverjanje zvestobe sodobnih teorij s kanonskimi teksti marksizma ali marksizma-leninizma. To preverjanje pretendira na status marksizma, vendar danes niti ni več tako razširjeno in prisotno kot v preteklosti, ko je bil marksizem uradna ideologija vzhodnoevropskih socializmov in komunističnih partij zahoda in ko je tovrstna rigidnost, ki je marksizem utrjevala kot uradno državno in/ali partijsko doktrino, mnoge levičarske intelektualce deloma ali v celoti odvrnila od marksizma (denimo Foucaulta, ki niti ni izjema, saj je bil proces »demarksifikacije« v Franciji v sedemdesetih zelo drastičen).³³ Po drugi strani so bile reakcije na partijski dogmatizem tudi izrazito kreativne, kot v primeru italijanske avtonomistične ali operacionistične šole, ki se je vzpostavila v opoziciji do italijanske komunistične partije in njene uradne marksistične doktrine, ne da bi sama zapustila teren marksizma. Podobno se danes dogaja na Kitajskem, kjer reakcija na revizionistični postmarksizem komunistične partije poteka v krogih kitajske nove levice (Minqi Li,³⁴ Wang Hui³⁵), njenega novega in aktualnega branja Marxa. Vsekakor bi težko rekli, da sta zlom vzhodn evropskih realsocializmov in razpad ali politična marginalizacija komunističnih partij na zahodu Evrope škodila marksistični teoretski produkciji, saj je marksizem kot partijska oziroma državna doktrina, roko na srce, redko proizvedel kak teoretski presežek.

Toda obstaja še drug, mnogo pomembnejši in manj raziskani vidik v marksističnih krogih stalno prisotnih (čeprav različno močnih) teženj k preverjanju zvestobe marksizma kanonskim besedilom in vznesenih bojev proti različnim revizionizmom. Namreč, medtem ko liberalne vede (»liberal arts«) nimajo težav z rednimi menjavami paradigem in redko občutijo nostalgijo za lastnimi klasiki (s katerimi se ukvarjajo izključno specializirane poddiscipline za zgodovino ekonomije, sociologije itn.), se marksizem stalno vrača na svoje začetke in kritizira ter preprečuje poskuse lastne revizije.

Zaradi specifičnega položaja marksizma v teoretskem polju, ki je kvalitativno drugačen od položaja teorij, kot so sociološki funkcionalizem, ekonomski marginalizem, psihološki behaviorizem in druge, ostajajo boji proti revizionizmu in za vrnitev h klasikom nujni in obvezni del marksističnega projekta, ne glede na to, koliko so ti boji teoretsko produktivni in politično učinkoviti (to je odvisno od primera do primera: ko gre za tehnološki optimizem in čaščenje emancipacijskih potencialov »nematerialnega« dela, je lahko soočenje z realnostjo (»reality check«) v smislu ponovnega branja klasične Marxove teorije vrednosti in funkcije mašinerije v kapitalističnem sistemu koristno, medtem ko – nasprotno – vztrajanje na evropocentrizmu klasikov lahko ovira produktivno aktualizacijo koncepta prvotne akumulacije in njegovih političnih potencialov za organizacijo boja za zemljo na periferiji in proti privatizaciji javnega sektorja v centru). Marksizem se konstituira kot kritika buržoazne družbene teorije kot celote, kot kritika teorije družbene pogodbe, meščanske pravne teorije, liberalne ekonomske teorije, teleološkega buržoaznega zgodovinopisja in tako naprej, se pravi v razmerju do celotne buržoazne družbene teorije. Takó radikalno dejanje je treba nenehno obnavljati, ker buržuazno teoretsko polje nenehno teži k asimilaciji in pacifikaciji lastnih kritik. Torej je boj proti revizionizmu upravičen, kadar nastopa kot kritika popuščanja liberalnim teorijam in kot kritika odstopanja terena liberalnim teorijam, medtem ko je teoretsko in politično kontraproduktiven, kadar nastopa kot puristično ohranjanje prvotne teorije, kot zaščita pred njenimi nujnimi aktualizacijami. Vračanje na začetek in senzibilnost za lastno teoretsko preteklost sta nujna za ohranitev zavedanja prelomnosti izvirne Marxove kritike, vendar le, v kolikor se ta proces nadaljuje tudi v današnjem času, v navezavi na stanje današnje celotne liberalne družbene teorije in na sodobno obliko kapitalizma.

Tudi danes so sektaški boji okrog tega – sedaj prehajam na četrto in zadnjo tradicionalno slabost marksizma –, kdo je večkrat prebral in kdo je bolje oziroma »pravilno« razumel klasike, enako dolgočasni in brezzvezni, kot so to vedno bili. Istočasno pa so ponovna branja in premišljanja klasikov nujna v projektu aktualizacije današnjega marksizma kot tiste teorije, ki bo v razmerju do neoliberalne teorije in neoliberalnega kapitalizma predstavljala to, kar je izvirna Marxova teorija pomenila v razmerju do liberalne teorije in klasičnega liberalnega kapitalizma 19. stoletja. V tem smislu sta prisotnost marksistične teorije v teoretskem polju ter njen teoretski in politični vpliv odvisna od zgodovinske dinamike kapitalizma in vsakokratnih konkretnih družbenoekonomskih razmer. Denimo, v šestdesetih letih, v času stabilne in organizirane stopnje razvoja kapitalizma, ki je zajemala (skoraj) polno zaposlenost in visoko raven socialne varnosti, je marksizem do neke mere padel v nemilost: levica je tedaj podvomila v pomembnost boja proti ekonomskemu izkoriščanju in v temeljni marksistični koncept razrednega boja (ta se je v zgodovinskem kontekstu socialne države umaknil v ozadje, v ospredje pa so stopile problematike, kot so potrošniško odtujevanje, medijski spektakel, rigidno administrativno upravljanje družbe ipd.), na točki političnih možnosti bojevanja proti kapitalizmu, ki je uspel pacifizirati proletariat z visokimi plačami, ukiniti krize in v nekem trenutku delovati kot večen in nepremagljiv, jo je preplavilo nekakšno ravnodušje (frankfurtska šola marksistov). V sedemdesetih letih so marksizem zamenjale poststrukturalistične teorije diskurzivnih konstrukcij (kot iskanja neekonomskih, simbolnih, jezikovnih in kulturnih poti boja proti kapitalizmu), teorije in politike identitete (kot iskanje novega revolucionarnega subjekta, ki bo zamenjal proletariat) ter radikalni voluntarizem (kot način boja proti totalnemu kapitalističnemu sistemu, ki ne pozna več kriz in podobnih »objektivno revolucionarnih situacij«, torej boja z dejanji spektakularnega nasilja, na primer francoskih maoistov ter nemških in italijanskih levičarskih »teroristov«). Po mračnih osemdesetih letih, obdobju neoliberalne kontrarevolucije in propada realsocializma, pa je v devetdesetih letih sledila renesansa zahodne levice v obliki protiglobalističnega gibanja, ki je navkljub elementom negrijanskega misticizma in anarhistične folklore predstavljalo politično in teoretsko izjemno kreativno mednarodno opozicijo neoliberalnemu kapitalizmu. Tudi omenjene aktualizacije marksizma so se pojavile ravno s sklopu protestov in bojev proti procesom neoliberalne prvotne akumulacije, ki jo na globalnem jugu in severu izvajajo Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija in Mednarodni denarni sklad. Marksistična kritika je bila nujna tudi v boju proti tehnološkemu determinizmu teorij »informacijske dobe«, ki so v glavnem toku sociologije prevladovale od sredine sedemdesetih letih do sredine devetdesetih (pri tem mislim na teorije Baumana,³⁶ Giddensa,³⁷ Castellsa,³⁸ Becka,³⁹ Rifkina⁴⁰ in drugih prerokov konca klasičnega kapitalizma, razrednega boja, dela, proletariata ter nastopa epohalne nove dobe postmoderne informacijske družbe). Če so bile polemike znotraj protiglobalističnega gibanja pomembne za aktualizacijo koncepta in nov premislek o vlogi skrivne zgodovine prvotne akumulacije v globalni razporeditvi dela in dobička ter za definiranje tega, kaj pomeni predpona »neo-« v neoliberalizmu,⁴¹ in za ustrezne, aktualne in politično učinkovite kritike slednjega, potem so bile kritike teorij »informacijske družbe« in konca razrednega boja (Doogan,⁴² Henwood,⁴³ Wood⁴⁴) oblike koristnega in nujnega vidika boja proti revizionizmu nekdanjih marksistov in levičarjev, ki so nasedli neoliberalnim pravljicam in, z Marxovimi besedami, otročjim fantazijam. Danes, v zgodovinski situaciji svetovne ekonomske krize in depresije, se marksizem znova oglaša, tokrat kot kritična analiza financializacije in finančne oblike kapitalistične dominacije nad vsakdanjim življenjem delavcev in tudi v mednarodni organizaciji svetovnega kapitalističnega sistema.

Marksizem je torej stalna kritična senca kapitalizma in postaja pomembnejši vsakič, ko kapitalizem pokaže zobe, in vsakič, ko zapade v krizo. Odpornost marksizma na menjave intelektualne mode tako v liberalnih teorijah kot v levičarskih (zgodovina teh teorij ni odporna na bizarne epizode, denimo v slogu aktualnega razglašanja ideje komunizma) črpa moč iz odpornosti, izjemne prožnosti in prilagodljivosti kapitalizma samega, ki zahteva stalno odkrivanje novih oblik protikapitalistične teoretske kritike in političnega boja. V tem smislu je marksizem danes več kot le skupek zaprašenih tekstov iz 19. stoletja in arhivov realsocializma. Je krovni pojem za teorijo, ki se današnjemu neoliberalizmu zoperstavlja na tak način, na kakršnega se je Marx klasičnemu liberalizmu – in ki protikapitalistični boj jemlje resno.

Članek je bil najprej objavljen v časopisu Novosti, št. 571, v prilogi Aktiv in v reviji Borec, številka 667, letnik 2010.

Prenesi PDF.

Sofinancirano s strani Urada za komuniciranje RS.

•