You are here: Home // Kriza in EU, Teorija // Panagiotis Sotiris – Grčija: Od obupa k uporu

Panagiotis Sotiris – Grčija: Od obupa k uporu

Grčija postaja preizkusno območje neoliberalnega družbenega inženiringa. Tako imenovana trojka EU-ECB-MDS s podporo grških političnih in ekonomskih elit agresivno odpravlja vse, kar je še ostalo od socialne države. Odpuščanja, nižanje plač in pokojnin, rezi javnega sektorja, zapiranje osnovnih in srednjih šol, so postali vsakdan grške politike. Boj proti sistemskemu nasilju neokolonialistične EU, ki je postala najbolj nedemokratična in reakcionarna tvorba na evropskem kontinentu po nacistični Nemčiji, zato postaja politična nujnost. Ključno vprašanje seveda pa je – kako?

Panagiotis Sotiris je aktivist in profesor sociologije na Egejski univerzi.


V soboto, 12. februarja 2012, je grško ljudstvo na demonstracijah in uličnih bojih po vsej državi junaško, kolektivno in množično izrazilo jezo zoper pogoje novega sporazuma o posojilu pod diktatom tako imenovane trojke EU-ECB-MDS. Delavci, mladina in študenti so ulice napolnili z gnevom, kljubovali skrajni agresiji policijskih sil, s tem pa dali zgled boja in solidarnosti.

Grčija postaja preizkusno območje skrajnega neoliberalnega družbenega inženiringa. Pogoji novega reševalnega paketa Evropske unije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada, t.i. trojke, predstavljajo neposredni napad na vse, kar je še ostalo od kolektivnih socialnih pravic, in skrajni poskus, da bi plačne stopnje in delovne razmere spravili na raven iz šestdesetih  let.

Pod pogoji novega sporazuma se bo glasovalo o naslednjih drastičnih spremembah:

- Minimalna plača, ki so jo zdaj določali pogoji Nacionalne kolektivne pogodbe, podpisane s strani Konfederacije sindikatov in Zveze delodajalcev, bo manjša za 22 odstotkov. Za nove zaposlene, mlajše od 25 leta starosti bo zmanjšanje doseglo 32 odstotkov. To bo neposredno prizadelo okoli 25 odstotkov delovne sile. Poleg tega bo rast plač (višanje plač v skladu z leti delovne dobe) zamrznjena.

- To zmanjšanje bo prizadelo tudi ostale zaposlene v zasebnem sektorju, ki jih varujejo kolektivne pogodbe in sporazumi. S tem, ko je večina pogodb potekla ali pa se jim potek bliža, ter z novim sistemom kolektivnega pogajanja in posredovanja, ki je odkrito naklonjen delodajalcu, pogoji novega sporazuma zahtevajo tudi spremembo individualnih pogojev zaposlovanja, kar bo v večini sektorjev vodilo v znižanje plač do 50 odstotkov (do zdaj celo v primerih, ko je kolektivni sporazum potekel, ni bilo mogoče spremeniti individualnih pogodb, podpisanih pod njegovimi pogoji). Če upoštevamo že uvedena drastična znižanja plač javnega sektorja in to, da je cena dela v Grčiji ob pomoči brezposelnosti, ki je dosegla prej nevidene stopnje (uradna brezposelnost je v novembru presegla 20 odstotkov), že nižja za 25 odstotkov, bodo ta znižanja plač pogubna.

- Vse pokojnine bodo nižje za več kot 15 odstotkov; to znižanje sledi dosedanjim uvedbam. Poleg tega pogoji sporazuma zahtevajo novi pregled pokojninskega sistema, ki bo tlakoval pot nadaljnjim znižanjem in dvigom starostnih mej upokojitve. Znižanja pokojnin ne bodo prizadela le življenjskih razmer upokojencev, temveč bodo omejila tudi medgeneracijsko solidarnost, odločilni vidik družbene kohezije v Grčiji.

- Prišlo bo do drastičnih rezov vseh oblik družbene porabe, vključno s bolnišničnimi skladi, zdravstvenim varstvom in socialnimi dajatvami. Ker so bolnišnice zaradi dosedanjih rezov že v kritičnem stanju, pričakujemo, da bo novi val rezov vodil v dramatično poslabšanje zdravstvenih uslug v državi, ki že beleži vse slabše indikatorje zdravja.

- Zahtevan je novi val privatizacij, vključno s prodajo temeljne infrastrukture, kot so letališča in pristanišča ter polno privatizacijo javnih služb.

- Val zaprtij javnih institucij, vključno z osnovnimi in srednjimi šolami, univerzitetnimi oddelki in agencijami, kot je agencija za javna stanovanja, bo uvedel novi val odpuščanj. Poleg tega se bodo s spremembo predpisov za varno zaposlovanje spremenili pogoji zaposlitve v javnih službah (v delni lasti države) in bankah, kar bo vodilo k še enemu valu množičnih odpuščanj.

Družbeni stroški te transformacije bodo ogromni. Prvič po drugi svetovni vojni bo velikemu delu grške družbe grozila nevarnost skrajnega obubožanja. In prvi znaki so že tu: porast brezdomstva, javne kuhinje in novi val selitev iz Grčije v iskanju zaposlitve. In stvari se bodo samo še poslabšale, ko tradicionalne oblike solidarnosti, zlasti prek družinskih razmerij, situaciji ne bodo več kos.

Očitno je, da ima večina teh ukrepov le malo ali nič zveze z naraščajočim dolgom. Vsekakor se z zmanjšanjem plač zasebnega sektorja zmanjšujejo pokojninski prispevki, kar vodi v večji proračunski primanjkljaj. Pri tem gre za poskus dela trojke EU-MDS-ECB in vodilnih frakcij grške buržoazije, da bi v Grčiji nasilno vsilile družbeno »spremembo režima«.

V skladu z vladajočo pripovedjo je problem Grčije v kroničnem pomanjkanju izvozne konkurenčnosti, kar zahteva nov pristop, ki temelji na cenenem delu in odpravlja vsakršne okoljske omejitve, urbanistične uredbe in arheološko varstvo, ki bi lahko odvrnilo morebitne vlagatelje. Grčijo si prizadeva spremeniti v veliko posebno ekonomsko cono za investitorje. V tej pripovedi ni zamolčano le to, da bodo družbeni stroški ogromni, temveč tudi, da konkurenčnost, ki temelji na nizki ceni dela, vodi v brezupno »tekmo do dna«, saj se bodo zmeraj našle države z nižjimi plačami, celo v neposredni bližini kot je denimo Bolgarija. Poleg tega je znano, da konkurenčnost ni odvisna le od cene dela, temveč tudi od produktivnosti, povezane z infrastrukturo, znanjem, kolektivnimi izkušnjami in sposobnostmi, torej točno s tem, kar sedanja ekonomska in socialna situacija v Grčiji dramatično spodjedata.

Kar v tej pripovedi manjka, je kriza evrskega območja in celotnega projekta evropske integracije. Postaja očitno, da je problem prav evro kot skupna valuta v regiji, zaznamovani z velikimi razlikami v produktivnosti in konkurenčnosti. Evro je v prejšnjih obdobjih funkcioniral kot stalen pritisk za kapitalistično restrukturacijo s pomočjo konkurenčnega pritiska, istočasno pa je ustvaril povečana neravnovesja, zlasti v prid državam evropskega jedra, kot je Nemčija. V obdobju kapitalistične krize evro zadevo le slabša, saj veča neravnovesja in slabša krizo državnega dolga. Zato je kriza evrskega območja odločilni vidik sedanje krize svetovnega kapitalizma in eden glavnih neuspehov neoliberalizma.

Istočasno Evropska unija prestaja reakcionarno in avtoritarno spremembo. To je logika evropskega ekonomskega upravljanja, kakor je vpisano v predlagano novo evropsko fiskalno pogodbo. V skladu z njim bodo države članice v nacionalne ustave vključile varčevalne ukrepe, kot je npr. uravnotežen proračun, mehanizmi Evropske unije pa bodo imeli moč, da posežejo kadarkoli se jim zazdi, da država članica s svojimi financami ni dovolj preudarna in ji naložijo ogromne globe ter investicijske reze. V ta namen je v rabi tudi »strokovno znanje« MDS pri uveljavljanju varčnosti in privatizaciji. Prevladujoča logika je logika omejene suverenosti in Grčija je testno območje. Že pod pogoji paketov pomoči trojke EU-ECB-MDS so v vseh grških vladnih ministrstvih na delu nadzorni mehanizmi, ki diktirajo politike na skoraj neokolonialen način. Z uvedbo evropskega ekonomskega upravljanja bo to postalo norma. Zato kljub temu, da sedanja grška vlada v odnosu EU deluje skoraj hlapčevsko, dobiva le ponižujoče udarce.

Evropska unija naglo postaja najreakcionarnejša in najbolj nedemokratična institucija na evropski celini po nacizmu. Ni dovolj govoriti o »demokratičnem primanjkljaju«. Opravka imamo s surovim napadom v smeri post-demokratičnega stanja, z omejeno suverenostjo in pristojnostmi ter z malo ali nič prostora za politično debato in soočenje glede izbir ekonomske politike, saj te skozi mehanizme nadzora EU narekujejo trgi. Videti, da nekdanji osrednji bankirji ECB, kot sta Monti in Papademos, postajajo premieri, je več kot simbolično.

Toda ni dovolj kriviti le sedanje agresivne neoliberalne in skoraj neokolonialne konfiguracije EU. Najbolj agresivni sektorji grškega kapitala (banke, gradbeništvo, turizem, pomorska industrija, energija) odkrito podpirajo to strategijo. Četudi kapitalski sektorji trpijo zaradi dolge recesije in jim je kriza okrnila načrte za prevzem vodilne vloge na Balkanu, vladajoče frakcije investirajo na osnovi varčnosti, despotizma na delovnem mestu in ukinitve vseh oblik delavskih pravic za doseganje donosnosti. Toda problem strategije je v tem, da povečanje izvoza nikakor ne more kompenzirati skrčenja domačnega povpraševanja, kar lahko prizadene celo vladajoče kapitalske frakcije.

Papademosova vlada je skušala pogoje tega pogubnega varčevalnega paketa sprejeti z ideološkim izsiljevanjem grške družbe z grožnjo insolventnosti in izstopa iz evrskega območja. Toda vprašanje ni, ali bo Grčija insolventna, temveč kako. Uvedeni ukrepi enostavno vodijo v nekakšno obliko insolventnosti pod vodstvom upnikov – ti so že restrukturirali dolg in »pristrigli« predhodni dolg – pri čemer vse stroške nosi družba.

Zato je insolventnost pod lastnimi suverenimi pogoji, namreč z izbiro neposredne ustavitve plačevanja dolga in z njegovim izbrisom, način, da se Grčija izogne družbeni insolventnosti. Istočasno je nujen takojšen izstop iz evrskega območja. Ustavitev plačevanja dolga in obnovitev monetarne suverenosti bo pomagala javni porabi za neposredne socialne potrebe in ustavila erozijo produktivne baze zaradi uvozov. To ni nacionalistična izbira, kot so ugovarjale nekatere smeri grške in evropske levice, temveč edini način za boj proti sistematičnemu nasilju sodobnih politik EU. Poleg tega je resnično mednarodna v smislu prvih korakov proti zrušenju neoliberalne monetarne in politične konfiguracije EU, kar je očitno v interesu nižjih razredov povsod po Evropi.

Ustavitev plačevanja dolga in izhod iz evra nista enostavni tehnični rešitvi. Biti morata del širšega niza nujnih radikalnih ukrepov, ki mora vključevati nacionalizacijo bank in temeljne infrastrukture, nadzor nad kapitalom in porazdelitev dohodka. Toda celo ti ukrepi ne zadostujejo, saj potrebujemo radikalno alternativno ekonomsko paradigmo v ne-kapitalistični smeri, ki mora temeljiti na javnem lastništvu, novih oblikah demokratičnega načrtovanja in delavskega nadzora, alternativne nekomercialne distribucijske mreže in kolektivna prizadevanja za ponovno pridobitev nadzora nad družbenimi proizvodnimi zmožnostmi.

Ponovno premisliti možnost tako radikalnih alternativ ni enostavna intelektualna vaja. Je tudi urgentna politična nujnost. Proti sedanjemu ideološkemu izsiljevanju in poskusom vlad ter vladajočih razredov v Evropi, da bi varčevanje predstavili kot edino možnost, ni treba zgolj zavrniti varčevanja, temveč tudi vrniti zaupanje v možnost alternativ. Hegemonija v zadnji instanci zadeva vprašanje, kdo je sposoben artikulirati koherenten diskurz o tem, kako bosta država in družba proizvajali, skrbeli za socialne potrebe, organizirali in vladali. Kriza neoliberalne hegemonije vsekakor odpira politični in ideološki prostor za vznik protihegemonske alternetave, vendar pa ta ne bo trajal večno. Poleg tega v odsotnosti pozitivne vizije vladajoči razredi izkoriščajo individualiziran obup in občutek poraza kot sredstvo za ohranjanje gospostva. Vrniti zaupanje ljudi v možnost alternativ zahteva kolektivno delo za radikalni program, ki bo temeljil na izkušnjah s terena družbenih bojev. To je eden najurgentnejših izzivov, s katerimi se sooča grška levica.

Kljub dejstvu, da je bila z novembrom praktično vsiljena koalicijska vlada »nacionalne enotnosti« pod Papademosom, politična kriza še zdaleč ni končana. PASOK, socialistična stranka, se sooča s svojo največjo krizo, konservativna Nova Demokracija s povečanim pritiskom svojih volivcev, da naj ne sprejme ukrepov, skrajna desnica pa je koalicijo zapustila. 22 članov parlamenta stranke PASOK in 21 iz Nove demokracije je glasovalo proti sporazumu o posojilu, zaradi česar sta jih stranki izločili, kar je znamenje nove faze v odkriti politični krizi.

Skrajni pritiski trojke ob funkcionarjih MDS kot Poll Thomsen, ki ravnajo kot kolonialni guvernerji, zadeve le slabšajo. Kljub sprejetju sporazuma v parlamentu je glede na to, da sta PASOK in Nova Demokracija skupaj imela širšo večino, ki je lahko kompenzirala nestrinjajoče se parlamentarce, politični sistem prignan do svojih meja. Poskusi, da bi ustanovili nove politične stranke, so že v teku, vključno z novim poskusom ustanovitve stranke »Papademos«, ki bi združila vse, ki podpirajo proces »sprememb režima«, toda do njenega pravega zagona ne pride.

Ob takšni konjunkturi podpora levici raste, istočasno pa kaže meje njene strategije in programa. SYRIZA (Koalicija radikalne levice) še zmeraj vztraja pri sanjski podobi demokratične EU in zavrača, da bi podprla takšne zahteve, kot je izhod iz evra. KKE, Komunistična stranka, kljub svojim radikalno protikapitalističnim in proti-EU pozicijam  ohranja sektaške taktike in podcenjuje nujnost takojšnjega tranzicijskega programa. ANTARSYA, protikapitalistična levica, je igrala pomembno vlogo v bojih in pri artikulaciji novih političnih ciljev, kot sta izbris dolga in izhod iz evra, toda nimata nujno potrebnega dostopa do obsežnih slojev nižjih razredov. Potrebujemo reorganizacijo grške levice, tako v smislu kolektivne izdelave radikalne alternative, ki bi lahko ustvarila možnost protihegemonije, kot tudi v smislu radikalne leve fronte, ki bi lahko predstavljala novo skupnost podrejenih, katere vznik je očiten na množičnih demonstracijah in stavkah, v oblikah samoorganizacije, v mrežah solidarnosti in kolektivnih izkušnjah boja.

Grčija zdaj vstopa v novo fazo dolge ljudske vojne proti politikam trojke EU-ECB-MDS. 48-urna splošna stavka 10. in 11. februarja, množične demonstracije in ulični spopadi 12. februarja so postali prelomnice boja. »Ljudska vojna« še zdaleč ni končana. Soočeni z nevarnostjo skrajnega zgodovinskega nazadovanja zavračamo obup. Vztrajamo pri »oknih priložnosti« za družbeno spremembo, ki jih odpira sedanja situacija. Borili se bomo do konca.


Prevod: Portal MSU

Objavljeno v tematskem sklopu Kriza in EU

Izvirnik dostopen na: http://greekleftreview.wordpress.com/2012/02/13/greece-from-despair-to-resistance/

printer famfamfam Panagiotis Sotiris   Grčija: Od obupa k uporu Natisni

Sofinancirano  s strani Urada za komuniciranje RS.


Tagi: , , , , , , ,

Copyleft 2011 .
Bazira na: Theme Junkie.