Vlada RS se je reševanja gospodarske krize lotila z agendo strogih varčevalnih ukrepov, ki jih je predstavila v rebalansu državnega proračuna za leto 2012. Ta napoveduje drastično krčenje sredstev za plače v javnem sektorju, redukcije regresov, dnevnic in kilometrin, nižanje nadomestil za brezposelnost, delno ukinitev subvencioniranja študentske prehrane, ukinjanje financiranja 2. stopnje študija, krčenje sredstev za starševska nadomestila, ukinjanje brezplačnega vrtca za nekatere predšolske otroke itd. Prenašanje bremena krize na delavstvo in študente, kot ga napovedujejo omenjeni varčevalni ukrepi, vlada in predstavniki delodajalcev označujejo za nujen ukrep in edino strategijo, ki lahko ponovno oživi slovensko gospodarstvo in ga dvigne iz trenutne gospodarske krize.
A nujnost varčevanja je vse prej kot utemeljena, pričakovani blagodejni učinki varčevalnih ukrepov pa vse prej kot verjetni. Čeprav Slovenija po deležu javnega sektorja v BDP ne odstopa od evropskega povprečja, nas namreč predstavniki delodajalcev in vlade skušajo prepričati, da je slovenski javni sektor preobsežen, zaradi česar naj bi ga bilo treba skrčiti. Četudi je stopnja intenzivnosti dela v Sloveniji med najvišjimi, dolg delavskih gospodinjstev pa med najmanjšimi v Evropi, delavcem v Sloveniji očitajo, da so premalo produktivni, da so živeli onkraj svojih zmožnosti in da morajo zato v času sedanje krize zategniti pasove. Čeprav plače v javnem sektorju že tretje leto zapored stagnirajo in od leta 2010 celo realno upadajo, nas vsak dan zasipavajo z mantrami o previsokih plačah javnih uslužbencev. Glede na to, da je javni dolg slovenske države daleč pod povprečjem držav EU, tudi argumenti o pretirani potratnosti države stojijo na precej krhkih temeljih.
Poleg tega je treba poudariti, da je imela politika varčevalnih ukrepov, ki jo vsej Evropi z neokolonialnimi praksami vsiljujejo Mednarodni denarni sklad in vodilne evropske institucije, kot sta Evropska Komisija in Evropska centralna banka, v državah periferije EU katastrofalne družbene učinke, obenem pa se je izkazala za popolnoma neuspešno pri doseganju zastavljenih ekonomskih ciljev – brez izjem je vodila do silovitega krčenja gospodarske rasti, hitrega upada investicij in enormne rasti nezaposlenosti. Ravno države, ki so bile podvržene najostrejšim varčevalnim ukrepom (Španija, Portugalska, Grčija, Latvija, Romunija …), so se soočile z najintenzivnejšim krčenjem gospodarstva in največjo ter najhitrejšo rastjo nezaposlenosti.
Navedeni primeri dokazujejo, da sunkovito krčenje proračunskih izdatkov države v času gospodarske krize, kakršnega v zadnjem predlogu rebalansa proračuna načrtuje slovenska vlada, vodijo v dodatno krčenje efektivnega povpraševanja, kar s seboj prinaša še večjo nevarnost zdrsa v globoko recesijo in višanje stopnje nezaposlenosti. Tovrstna politika praviloma rezultira v zmanjševanju državnih prihodkov z naslova davkov in v dvigu zahtevanih donosov na državne obveznice, kar pa nikakor ne olajša, temveč dodatno oteži financiranje javnega dolga države. Logika varčevalnih ukrepov je torej z ekonomskega vidika protislovna, saj ne prinaša ekonomskih učinkov, ki naj bi jim bila namenjena, z družbenega vidika pa pogubna, saj vodi v uničevanje socialne države, množično brezposelnost in v padec življenjskega standarda velike večine prebivalstva.
Javna tribuna MSU – Javni sektor, varčevalni ukrepi in pomen družbene reprodukcije.
