Dr. Joachim Becker je profesor ekonomije na dunajski univerzi, kjer predava razvojno ekonomiko, politično ekonomijo in teorije države. Ob priložnosti njegovega predavanja o krizi in financializaciji v vzhodni Evropi, ki je v okviru letošnjega ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze potekalo decembra na Filozofski fakulteti, smo se z njim pogovarjali o trenutni ideološki konjunkturi, genealogiji neoliberalizma v naši regiji, financializaciji kot enemu izmed njegovih ključnih vidikov in obetih za progresivno prihodnost Evropske unije. Te teme sicer trenutno predstavljajo tudi ključne točke njegovega akademskega in publicističnega programa.
Rok: Preden pričneva z analizo trenutne finančne in gospodarske krize ter njenih specifično evropskih izvorov in izrazov, bi želel, da rečeva še nekaj besed o spremljajoči ideološki konjunkturi. V mislih imam zbir idej, ki jih John Quiggin učinkovito povzema z izrazom »zombi ekonomika«, saj vztrajajo kot vodilo akademske in politično-ekonomske prakse, pa čeprav bi jih morala trenutna kriza še dokončno diskreditirati. Zakaj mislite, da tem idejam uspeva ohranjati utvaro svoje veljavnosti in privilegiran institucionalni položaj še štiri leta po izbruhu krize globalnega politično-ekonomskega sistema, ki so ga ideološko utemeljevale? In ali je mogoče končno zaznati razpoke v njihovi hegemoniji, ki bi naznanjale vsaj blage spremembe, če že ne radikalni prelom s trenutno ideološko konjunkturo?
Joachim: Strinjam se, da so neoliberalne ideje izgubile svojo verodostojnost, vendar še zmeraj vztrajajo kot tista doktrina, na kateri temeljijo vse gospodarske politike. V javnih razpravah se ekonomistom iz osrednje šole ekonomske misli pogosto postavlja vprašanje, zakaj v večini niso uspeli predvideti prihajajoče krize. Zadovoljivega odgovora na to vprašanje jim ne uspe ponuditi. Pod grožnjo takšnih izzivov ekonomisti poskušajo zapreti ekonomsko polje še na bolj omejujoče načine kot doslej.
V Evropi in ZDA neoliberalni koncepti še zmeraj služijo interesom, vsaj tistim kratkoročnim, mogočnih predstavnikov kapitala. Vendar konstelacija interesov ni v vseh državah enaka. Prevladujoči krogi anglosaksonskih držav s še posebej razraslimi finančnimi sektorji so tako sovražni do predlogov o strožjem nadzoru finančnega sektorja, na primer hedge skladov, medtem ko so nekatere vlade celinske Evrope v tem pogledu bolj odprte. Nemška vlada in nemško gospodarstvo sta še posebej sovražna do proticikličnih fiskalnih politik, saj so te v nasprotju z izvozno usmeritvijo in neomerkantilizmom nemškega kapitala. Prevladujoči gospodarski interesi se v znatnem obsegu zrcalijo tudi v konceptualni usmeritvi ključnih institucionalnih oblikovalcev gospodarskih politik in možganskih trustov. V Franciji je gospodarski svet bolj razdeljen, opozicijske sile pa bolj militantne. To se je prevedlo tudi glede na druge evropske države v bolj odprto razpravo o politikah, potrebnih v boju zoper krizo.
Vendar je prelome s pravovernostjo mogoče zaznati v nekaterih delih polperiferije. V Latinski Ameriki tako prihaja do oživljanja in krepitve kritičnih tradicij ekonomske misli. Neoliberalne politike so se diskreditirale z neuspehi reševanja kriz, ki so si sledile v času preteklega desetletja. Politično razmerje sil se je nagnilo v bolj progresivno smer, odzivi na trenutno globalno krizo pa so se zato razlikovali od tistih v Evropi ali ZDA. Brazilska vlada, na primer, je uvedla (sicer blag) nadzor nad mednarodnim tokom kapitala, uporabila bančni sektor v javni lasti za namene spodbuditve povpraševanja in nadaljevala z ekspanzivnimi mezdnimi politikami. Kitajska vlada je pričela z agresivnimi proticikličnimi fiskalnimi politikami z znatnim poudarkom na »zelenih« naložbah. Za dele polperiferije bi trenutna kriza tako lahko predstavljala okno priložnosti za vpeljavo bolj progresivnih politik.
Rok: Če se premakneva k temam, ki bolj neposredno zadevajo vaše akademsko delo. Večina literature o neoliberalizmu se osredotoča na njegove zahodnoevropske in severnoameriške intelektualne in politično-ekonomske izvore, medtem ko je neoliberalizem v vzhodni Evropi, na primer, viden bolj kot uvožen pojav. Je v tem pogledu kaj resnice ali ga moramo razširiti z upoštevanjem notranjih dejavnikov, kot so razredni interesi in struktura nekdanjih (nominalno) socialističnih režimov? In če bi lahko na kratko očrtali najbolj značilne odklone vzhodnoevropske tranzicije k neoliberalizmu v primerjavi s tem, kako je bil ta isti (ali vsaj analogni) rezultat običajno dosežen v zahodnem delu evropske celine.
Joachim: Ne smemo pozabiti, da ima trenutni val neoliberalnih politik za svoje zgodovinsko izhodišče vojaške diktature latinskoameriške južne cone (Argentina, Čile, Urugvaj). Medtem ko so ekonomski svetovalci v Čile prihajali iz Chicaga (znameniti »chicaški dečki«), pa so imeli možganski trusti, ki so v Argentini zagovarjali neoliberalne politike, domače korenine in bili tesno povezani z argentinskimi poslovnimi skupinami. Tako v Čilu kot Argentini so bile po dejavnosti razpršene poslovne skupine z velikimi finančnimi potrebami tiste, ki so z vpeljavo neoliberalnih politik še največ pridobile. Majhna in srednje velika proizvodna podjetja, usmerjena na domači trg, so bila tako potisnjena na politično obrobje, prizadela pa jih je tudi kombinacija precenjenih domačih valut in nagle liberalizacije zunanje trgovine.
Gospodarsko rast je v tem času gnala z zadolževanjem podprta potrošnja držav južne cone. Privatizacija sistemov socialne varnosti in javne infrastrukture je za grupos económicos odprla nova polja izkoriščanja. Vendar je bil ta model odvisen od stalnih pritokov kapitala in fiksnega menjalnega razmerja. Prvič se je sesul v zgodnjih 80-ih letih, ko so se mednarodne obrestne mere naglo povzpele, menjalnega razmerja pa ni bilo mogoče več ohranjati. Temu neuspehu navkljub je bil model financializiranega neoliberalizma v več latinskoameriških državah uporabljen tudi v 90-ih letih, vendar se je ponovno iztekel v hude krize. Zadnja od njih je vodila do temeljitih sprememb široko po Latinski Ameriki, čeprav so se neoliberalne politike, kot so privatizacija sistemov socialne varnosti in javne infrastrukture ter ukinitev pravic delavcev, izkazale za precej trdožive. Delom srednjega razreda pa se še zmeraj toži po časih neobrzdanega neoliberalizma, saj jih povezujejo s poceni dostopom do uvoženih proizvodov.
Iz smeri Južne Amerike proti vzhodni Evropi je v času tranzicije v kapitalizem stekel prenos političnih tehnologij. José Piñera, na primer, ki je med vojaško diktaturo v Čilu služil kot minister za delo in minister za rudarstvo, je bil nekajkrat povabljen, da bi imel na Slovaškem serijo nastopov v podporo privatizaciji pokojninskega sistema. Kot v Latinski Ameriki lahko neoliberalne politike tudi v vzhodni Evropi povežemo s tako tujimi kot domačimi gospodarskimi interesnimi skupinami, na obeh koncih pa so nastale tudi po dejavnosti razpršene finančne skupine. Na Slovaškem, na primer, sta se kot najbolj vidni finančni skupini pojavili Penta in J & T. Vseskozi sta bili povezani z vladajočo politiko, še posebej neoliberalnimi desnimi strankami. Zanju so bile še posebej dobičkonosne privatizacijske politike slovaških desnih vlad. V primeru večjih kosov javne infrastrukture sta se povezali s tujimi podjetji, v manjše projekte pa sta se podali sami. Penta, na primer, se je še posebej posvetila privatizaciji slovaškega javnega zdravstva in poskušala pridobiti nadzor nad celotno verigo zdravstvenih storitev – od bolnišnic do zdravstvenega zavarovanja. Pri tem so ji z nudenjem konceptualnega okvira za njej prijazne zdravstvene politike pomagali tudi neoliberalni možganski trusti.
Zdi se mi, da so imele domače interesne skupine v vzhodni Evropi bolj kot pa v Latinski Ameriki vlogo podrejenega partnerja tujim interesnim skupinam. V času državnega socializma buržoazija ni obstajala in se je pojavila šele med tranzicijo v kapitalizem. Domači kapital je bil v vzhodni Evropi v slabšem položaju kot pa v Latinski Ameriki. Vendar pa so bili zato sindikati in organizirana politična levica šibkejši v vzhodni kot pa zahodni Evropi in Latinski Ameriki. Krivdo za to razliko pripisujem politični atomizaciji množic pod državnim socializmom. Običajno šibko delavsko gibanje je vpeljavo neoliberalnih politik v vzhodni Evropi precej olajšalo. Slovenija je izjema v tej regiji, saj je njeno sindikalno gibanje eno izmed najmočnejših v celotni Evropi, njena tranzicija v kapitalizem pa je imela zato bolj neokorporativistične kot pa neoliberalne značilnosti.
V zahodni Evropi je bil neoliberalizem najprej vpeljan v anglosaksonskih državah, kjer je bil finančni sektor najmočnejši, socialna država pa zaradi svoje liberalne oblike najšibkejša. V državah celinske Evrope je bila vpeljava neoliberalnih politik težja. Socialna država in javni sektor sta bila bolj utrjena. Velik del prebivalstva teh držav ima kapitalizem britanskega in ameriškega tipa za model, ki mu ne gre slediti. Desničarski politiki ponekod zagovarjajo nekatere izmed elementov vzhodnoevropskega neoliberalizma, na primer enotno davčno stopnjo, vendar takšne predloge le redko pričaka širše odobravanje. Zaradi institucionalnega odpora je bila vpeljava neoliberalnih politik v večini zahodne Evrope precej bolj postopna in delna kot pa v večini vzhodne Evrope.
Mogočni gospodarski interesi in desne vlade izrabljajo trenutno krizo kot pretvezo za vpeljavo bolj radikalnih neoliberalnih politik še v zahodni Evropi. Programi pomoči Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada, namenjeni Grčiji, Irski in Portugalski, so pogojeni z vpeljavo temeljitih in daljnosežnih neoliberalnih politik. Periferne države območja evra so soočene z izbiro med vpeljavo radikaliziranega neoliberalizma in izhodom iz območja evra. Članstvo v območju evra in obljuba o finančni stabilnosti sta se doslej izkazala za učinkovito orodje discipliniranja. Evropske vlade pod vodstvom Nemčije si prizadevajo za institucionalizacijo neoliberalnih politik, ki so podobne paketom proračunske vzdržnosti EU in MDS, na primer skozi strožji Pakt stabilnosti in rasti. Evropeizirane politike proračunske vzdržnosti bodo najverjetneje pripeljale do rezultatov, ki si jih evroliberalni politiki ne želijo doživeti: nov krog gospodarske recesije in finančne krize ter morda tudi razpad EU. Zmaga nemške neoliberalne agende bi nemški kapital zagotovo predstavila kot »zmagovalca« nove Evrope, vendar bi se takšna zmaga verjetno kmalu izkazala za Pirovo.
Rok: V svojih delih, na primer v predavanju, ki ste ga na to temo imeli v okviru letošnjega ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze, se pogosto ukvarjate s procesom financializacije. Bi lahko našim bralcem pojasnili, kako je ta proces vpleten v širšo politično-ekonomsko mrežo neoliberalizma, kako se je institucionalizral v okviru Evropske unije, se manifestiral v vzhodni Evropi ter vplival na potek in globino izrazov trenutne finančne in gospodarske krize v tej regiji?
Joachim: Pod zelo široko opredelitvijo imamo financializacijo lahko za način gospodarskega razvoja, ki si za temelj postavlja finančni sektor. To je običajno posledica strukturne stagnacije proizvodnih sektorjev. V takšni konstelaciji kapital išče visoko likvidne in zelo fleksibilne oblike naložb ter zdi se, da finančne naložbe te zahteve izpolnjujejo. Financializacija sicer premore več oblik. Prvič, lahko jo predstavlja rast finančnih trgov. V tem primeru je gonilo akumulacije inflacija cen finančnega premoženja. Vlade so omogočile rast finančnih trgov na različne načine, od liberalizacije finančnih trgov do privatizacije pokojninskih sistemov. S privatizacijo pokojninskih sistemov se v finančne trge proti njihovi volji vključi tudi delavce. To jih naredi ranljive za finančne krize, ki so drugi obraz financializacije. Cene premoženja pod pogoji proizvodne stagnacije namreč ne morejo rasti v nedogled. Na določeni točki gromozanskega razmika med cenami premoženja in dobički ni več mogoče spregledati ter baloni počijo.
Drugič, financializacija lahko temelji tudi na visokih obrestnih merah. Če so obrestne mere posojil precej višje od tistih depozitov, imajo lahko banke velike dobičke. Takšno konstelacijo je moč ustvariti s specifično finančno regulacijo. Vlade lahko spodbudijo zasebno zadolževanje. Ponudijo lahko, na primer, spodbude za nepremičninska posojila pod pretvezo spodbujanja zasebne lastnine nepremičnin. Mnoge vlade so se v bližnji preteklosti oprijele prav te taktike. Ta druga oblika financializacije je zelo pomembna v vzhodni Evropi, vendar ji v predkriznem času ni bila tuja niti inflacija premoženja. A ta je bila v vzhodni Evropi omejena predvsem na en trg: nepremičnine. Na trgu nepremičnin glavno vlogo v tej regiji običajno igra domači kapital, medtem ko v bančnem sektorju prevladujejo tuje banke (izjema je Slovenija).
Zgodovinska novost zadnjega vala financializacije se skriva predvsem v njeni vključitvi delavcev in nižjih srednjih razredov. V financializacijo so bili potisnjeni predvsem na dva načina. Prvič, pokojninski sistemi so bili privatizirani. Drugič, nepremičninska in potrošniška posojila so pridobila na pomenu v luči stagnacije in celo padanja realnih mezd. Na Madžarskem, v jugovzhodni Evropi in Baltskih državah je bila večina teh posojil denominiranih v tuji valuti, v evrih ali švicarskih frankih. Obrestne mere so bile nižje za tuje valute, kar jih je naredilo privlačne za posojilojemalce iz vzhodne Evrope. Ti posojilojemalci so običajno podcenili tveganje spremembe menjalnih tečajev, da bi jih o tem tveganju osvestili, pa ni bilo v interesu bank.
Nagla rast posojil v vzhodnoevropskih državah se je delno napajala z zunanjim zadolževanjem. Razlike v obrestnih merah glede na zahodno Evropo so poskrbele, da se je bankam takšno zadolževanje kratkoročno splačalo, tveganje sprememb menjalnih tečajev pa so preložili na svoje stranke. Vendar so bile na koncu tako banke kot njihove stranke ranljive na devalvacije in depreciacije valut. Devalvacija domače valute, na primer, je pomenila težave za zadolženi srednji razred, saj so se njihovi dolgovi, denominirani v tuji valuti, zato podražili. Problemi dolžnikov pa na koncu vedno pripeljejo do problemov upnikov (bank), zato je bilo ohranjanje precenjenega menjalnega razmerja ključni cilj gospodarskih politik na Madžarskem, v jugovzhodni Evropi (Bolgarija, Hrvaška, Romunija, Srbija) in Baltskih državah. Precenjeni menjalni tečaji so povzročili zakrnitev industrijskega razvoja. V predkriznih letih so zato nastali gromozanski trgovinski in plačilnobilančni primanjkljaji, ki jih je bilo treba kriti z zunanjim zadolževanjem.
Trenutna kriza je povzročila propad modelov rasti, ki so temeljili na zunanjem zadolževanju. Kriza je bila še posebej globoka v državah s šibkim industrijskim sektorjem in visokim zunanjim dolgom. V Latviji, nekoč zglednem primeru vpeljave neoliberalnih politik, je BDP v času krize upadel za več kot 20 %. V primerjavi s temi državami je bila kriza na Češkem in Poljskem, ki imata sorazmerno močan industrijski sektor in nizek zunanji dolg, blaga. Odzivi na krizo so se prav tako razlikovali. Medtem ko je poljska vlada kar nekaj časa uveljavljala ekspanzivne fiskalne politike, so se države z visokim zunanjim dolgom odločile za ostre politike proračunske vzdržnosti, ponekod s spodbudo programov EU in MDS (Latvija, Madžarska in Romunija), drugod pa brez eksplicitno prisotne roke mednarodnih institucij (Hrvaška).
Glavni cilj politik proračunske vzdržnosti je bil preprečiti devalvacijo valut. Evropska komisija je pri tem vztrajala še bolj dogmatično kot pa MDS. Zahodnoevropske banke nočejo devalvacije valut, saj bi to pomenilo razvrednotenje njihovega premoženja v državah s temi valutami in gromozanske probleme z zunanjim dolgom, iz zgoraj predstavljenih razlogov pa enako velja tudi za srednje razrede. Vlade so se zato odločile za pot, evfemistično poimenovano »interna devalvacija«, ki pa je v resnici pomenila reze v mezdah in pokojninah ter zelo restriktivno fiskalno politiko. BDP je padel, brezposelnost zrasla, trgovinska menjava in plačilna bilanca pa sta se izboljšali. To je bilo predvsem zaradi drastičnega upada domačega povpraševanja. Občasno je prišlo tudi do rahlega okrevanja izvoza. V primeru Latvije je prišlo še do znatne rasti izvoza lesnih izdelkov, ki pa ima za svojo ceno hitro izrčpavanje virov. Proizvodna struktura se ni izboljšala, temveč še naprej propadala. Recesija je breme dolgov še otežila. Strukturni problemi se tako niso rešili, temveč zgolj še poglobili.
Rok: V trenutnih razpravah o prihodnosti EU je moč slišati glasove, ki jih ni strah zagovarjati tistega, kar je bilo vsaj zadnjih dvajset let umaknjeno s političnega dnevnega reda: tranzicijo od kapitalizma k družbeno in ekološko bolj vzdržnemu politično-ekonomskemu sistemu. Na straneh revije International Viewpoint, na primer, se je pričela odmevna razprava, v kateri eno stran zastopa Michael Husson, drugo pa Costas Lapavitsas. Medtem ko Husson predlaga EU kot institucionalno izhodišče progresivne politične strategije, Lapavitsas zanika njen progresivni potencial in predlaga umik v okvire nacionalnih držav. Se strinjate s katerim od teh dveh stališč? In kaj mislite, da je v okviru vaše preferirane politične strategije ustrezen pristop za majhne države, kot sta Avstrija in Slovenija?
Joachim: Na abstraktni ravni si je zagotovo mogoče zamisliti progresivne načine izhoda iz krize, ki bi izhajali iz okvirov EU in MDS. Vključevali bi ekspanzivne mezdne in fiskalne politike v državah z velikim plačilnobilančnim presežkom, kot je Nemčija, industrijske politike na periferije (pomembna točka, ki jo Michael Husson spregleda), bolj progresivno obdavčitev ter vsaj delno socializacijo in prevzem nadzora nad finančnim sektorjem. Vendar Husson skrajno podcenjuje politične ovire, ki bi se na pot progresivnih politik lahko postavile na ravni EU. Institucije EU so precej bolj učinkovito kot pa nacionalne zavarovane pred pritiski prebivalstva, zato je mobilizacija družbenih protislovij omejena na nacionalne države.
Posebnost institucij EU je tudi, da je njihovo notranje razmerje sil nagnjeno v korist izvršilne veje oblasti, parlamente pa potiska čedalje bolj ob stran. Institucionalna ureditev nudi mogočnim (poslovnim) lobijem privilegiran dostop do središč, kjer se sprejemajo odločitve. V zadnjih letih je EU svojim članicam znatno zmanjšala prostor za oblikovanje politik, v to smer pa grejo tudi trenutne težnje, ki nacionalnim parlamentom želijo odvzeti pristojnost odločanja na tako ključnih področjih, kot so fiskalne politike. Fiskalna pravila, ki jih tako zagreto zagovarja nemška vlada, tako znatno omejujejo proračunske možnosti nacionalnih parlamentov. Mislim, da je bistvenega pomena preprečiti to dedemokratizacijo politike ter si prizadevati za bolj demokratični nadzor nad sprejemanjem političnih odločitev in ohranitev nacionalnih političnih prostorov za progresivne politike, to pa bi moral biti tudi ključni element prizadevanj v majhnih državah, kot sta Avstrija in Slovenija.
Druga stvar, ki jo Husson podcenjuje, je neenakost gospodarskega razvoja v EU. S tem vprašanjem se sploh ne ukvarja, kljub temu da je osrednji element trenutne krize. Za razliko od Hussona postavi Costas Lapavitsas razkorak med centrom in periferijo v srce svoje analize. Trdi, da bi moral biti izhod perifernih držav iz območja evra temelj leve alternative politikam proračunske vzdržnosti. Vendar on podcenjuje kratkoročne posledice izhoda iz območja evra. V zadnji številki revije Socialist Register tako piše, da bi bila v tem primeru »najpomembnejša skrb, kako preprečiti, da bi se monetarni pretres pretvoril v bančno krizo.« Vendar argentinska izkušnja ukinitve valutnega odbora in devalvacija pesa izpred desetih let priča, da izhod iz rigidnega monetarnega režima nujno pripelje do splošnega finančnega pretresa. Ko depreciacija valute postane dejanska možnost, ljudje pričnejo prazniti svoje račune v tisti državi in umikati svoj denar drugam. Zato verjetno ne bi bilo treba vpeljati zgolj nadzora nad kapitalom in mejami, temveč tudi ljudem omejiti dvige gotovine z njihovih računov. Slednje bi imelo nedvomno znatne posledice tako na proizvodni sektor kot na vsakdanje življenje v tisti državi (in do obojega je v Argentini tudi prišlo). Pričakoval bi tudi, da bi bila spodbuda, ki bi jo devalvacija ponudila proizvodnim sektorjem, manjša kot pa v Argentini ali Urugvaju, saj je odvisnost od uvoza precej močnejša v južni Evropi kot pa v latinskoameriški južni coni. Izhod iz območja evra z vezavo menjalnega tečaja in ponovno vpeljavo nacionalne valute je morda politično nujen, vendar precej težji, kot pa si Lapavitsas misli.
Če strnem, se strinjam z Lapavitsasom, ko pravi, da so politični pogoji tako heterogeni, da bi se po območju evra in EU leve alternative izrazile na precej različne načine. Vprašanje članstva v območju evra je precej bolj pereče na periferiji kot pa v centru. Ni treba nasloviti zgolj razrednih neenakosti, temveč tudi neenakomernost vzorca evropskega gospodarskega razvoja.
Intervjuval: Rok Kogej, DPU
Objavljeno v sodelovanju s Tribuno
Preberi več:
Becker, Joachim – Več recesije, manj demokracije (prevedla Anita Tolić)
Becker, Joachim in Jäger, Johannes - From an Economic Crisis to a Crisis of European Integration
Husson, Michel - A European strategy for the left?
Lapavitsas, Costas - A left strategy for Europe A reply to Michel Husson
Quiggin, John - Zombie Economics: How Dead Ideas Still Walk among Us
Pingback: Tematski sklop - Kriza in EU |