Costas Lapavitsas je profesor ekonomije na School of Oriental and African Studies v Londonu. O krizi v evroobmočju se je pogovarjal s Stefanom Bornostom (izvirno objavljeno na strani marx21.de).

Za začetek pogled v prihodnost: bomo leta 2015 še plačevali z evrom?

Nekatere države bodo najbrž takrat še vedno plačevale z evrom, je pa zelo malo verjetno, da ga bodo še naprej uporabljale vse članice evroobmočja. Evro v svoji trenutni obliki ni znosen in ne bo vzdržal. Pritiski za razpad so očitni – ravno v času, ko se pogovarjamo, se evropski posojilni trg ruši zaradi pomika finančnih investitorjev k nemškim obveznicam in prodaji ostalih iz strahu pred nesolventnostjo. Posledično dvigujejo obrestne mere in razdirajo državna posojila, kot tudi normalno delovanje finančnih institucij. Če se bo ta proces še krepil, bo z evrom konec v nekaj tednih.

Angela Merkel razlikuje med bančno in dolžniško krizo. Prvo naj bi povzročili neodgovorni bankirji z napačnimi špekulacijami, drugo pa  neodgovorna vodstva sredozemskih držav, katerim so dolgovi ušli iz rok. Je takšno razlikovanje smiselno?

Ne, nikakor. Opraviti imamo z eno krizo. Začela se je leta 2007 v Ameriki zaradi nepremičninskega balona, ki so ga povzročile špekulacije bankirjev in drugih finančnikov. Tudi nemški bankirji so bili s kupovanjem drugorazrednih vrednostnih papirjev iz ZDA močno vpleteni v ta proces. S tem, ko je balon počil, je izbruhnila bančna kriza, ta pa je vodila v recesijo. Recesija je vodila v nepredvidljivo državno intervencijo reševanja bank in ohranjanja povpraševanja. Naraščajoč javni dolg v večih državah Evrope, je neposredna posledica državnih intervencij v letih 2008-2009, ko so ekonomije zašle v recesijo, in ne zapravljivih vlad. Sedaj so ponovno v nevarnosti banke, še posebno evropske, saj držijo veliko javnega dolga. Kriza iz let 2007-2009 ni bila niti v Evropi niti drugje rešena na pravi način. Ker se evropske države srečujejo s katastrofalnimi javnimi financami, so glavna grožnja ponovno banke. Kriza se je ponovno vrnila na svoj začetek.

To je vaš pogled na zgodbo. Kaj pa tale: Nemci so šli skozi hude čase privatizacije, varčevanja in omejevanja mezd in pod težkimi  pogoji spravili stvari pri sebi v red. Medtem so se vsi ostali zabavali in živeli udobno življenje, sedaj pa bi želeli, da Nemci poravnajo račun. Oni, razumljivo, računa ne želijo plačati.

Popolnoma razumljivo je, da nemški delavci na evro gledajo previdno. Nenaklonjeni so izročitvi javnega denarja – večino od neposrednih in posrednih davkov, plačanih od mezd in dohodkov – za reševanje evra, kar v tem trenutku še enkrat več pomeni reševanje velikih bank. V več kot 15 letih so šli nemški delavci skozi težko obdobje stagnacije prihodkov, izgube moči sindikatov in zaviranja splošne blaginje. Ceno združitve in prestrukturiranja nemškega kapitalizma so nosili delavci.

Najpomembnejši vzrok nemške konkurenčnosti in rastočega izvoza je bil podoben, pritisk na delavce. Nemško gospodarstvo je sicer bilo bolj konkurenčno od drugih, a jih je resnično prehitelo zaradi večletne stagnacije stroškov dela. Skrivnost uspeha ni bila v močnem dvigu produktivnosti, učinkovitosti ali posebni spretnosti – vse to so puhlice, navadno povezane z nemškim kapitalizmom. Veliko držav na periferiji se je v tem oziru bolje izkazalo. Nemčija je premoč dosegla zgolj s pritiskom na delavce in stagnacijo mezd.

Zato je lahko razumeti spontan odziv nemških delavcev, ko pride do trošenja javnega denarja za reševanje evra in, predvsem, bank. Ampak bi rekel, da je to delno zmotna reakcija. Ni res, da so delavci drugod po Evropi živeli lagodno v preteklih 15 letih. Pritisk nanje po celotni EU je bil močan in prerazdelitev bogastva je povsod tekla od revnih k bogatim. Drugje so vladajoči razredi poskušali iti po isti poti kot Nemčija, a so imeli več usmiljenja in bili zato manj uspešni.

Če se nemški delavci počutijo vznemirjene in jezne, naj svojo jezo naslovijo na lastne delodajalce in vlado. To je vir pritiska nanje in ne grški, italijanski, španski ali ostali delavci.

Volker Kauder, član Nemške krščanske zveze je dejal, da bi se Evropa morala »naučiti nemško«, da bi izšla iz tega nereda. S tem je mislil varčnost in usmeritev v izvoz za vse. Je to strategija, ki obljublja uspeh?

Ne, to je gotov recept za uničenje evroobmočja. Razlog za nemški uspeh je pritisk na delavce, ki je dal nemškim delodajalcem konkurenčno prednost. To so izkoristili za zavarovanje trgovinskih presežkov, nastalih v največji meri znotraj evroobmočja. Slednje je učinkovito postalo nemški notranji trg, kar je največja prednost evra za nemški kapitalistični razred. Z zamrzovanjem mezd doma, imajo velike prednosti na tem trgu. A če dela nekdo velik presežek, dela nekdo drug velik primanjkljaj: primanjkljaji evropske periferije so odsev nemškega presežka. Ta neuravnoteženost je temelj nestabilnosti evroobmočja. Če bi nemški vladajoči razred zmogel nekaj pameti, bi se z neuravnoteženostjo boril z omejevanjem svojega presežka, morda z dvigom domače porabe. Namesto tega vsem govorijo, naj si tudi oni prizadevajo za presežke. To je neumnost: ne morejo imeti vsi v evroobmočju presežkov, še posebno ko ima evro visok devizni tečaj proti dolarju, kar oteži trgovanje zunaj območja. Siliti vse, naj znižajo mezde in zmanjšajo splošno povpraševanje v evroobmočju, kar nemška politika trenutno počne, je polaganje temeljev za uničenje le-tega.

To nima smisla. Zakaj bi nemški vladajoči razred zagovarjal strategijo za uničenje evroobmočja, če ima od njega največ koristi?

Tudi to bega veliko ekonomistov. Seveda je res, da se nemški vladajoči razred ne zavzema za uničenje evroobmočja, saj ima od tega bistven dobiček. A to še ne pomeni, da popolnoma razume protislovja in posledice tega, kar počne. Zasledovanje takojšnjega nacionalnega interesa lahko resno ogrozi stabilnost celotnega sistema, dasiravno nenamerno. Prvič, noben vladajoči razred ne bi hote dvignil mezd lastnim delavcem, saj bi v primerjavi z drugimi izgubil na konkurenčnosti. Drugič, presežki so vir hierarhične moči med kapitalističnimi državami in nemški kapitalisti bi se le nejevoljno odrekli svojim – to je merkantilistično jedro kapitalističnega razmišljanja, ki nikoli ni bilo odpravljeno. Z vztrajanjem, da mora vsak »postati Nemec«, v osnovi pravijo, da naj države s primanjkljajem sprejmejo stalno varčevanje in naj izvajajo stalen pritisk na svoje delavce. Najbrž upajo, da bo to vodilo do novega ravnotežja pri nižji stopnji dohodka po Evropi in se bodo čez 10 do 15 let nekako obnovili pogoji za splošno rast. A je zelo malo verjetno, da bo tako – bolj verjetno je, da do takrat evroobmočja ne bo več.

Številni ekonomisti zagovarjajo uporabo »bazooke« – agresivnega posredovanja Evropske centralne banke (ECB), da ta odkupi državni dolg, s tem namenom pa tiska denar. Bi to pomagalo?

To, da sedaj vrešče kličejo na pomoč ECB, naj intervenira, je znak obupanja komentatorjev in ekonomistov. Ugotovili so, da je kriza dosti hujša, kot so si mislili, ko se je Grčija soočila s težavami s posojili ob koncu leta 2009. Različne predlagane rešitve zadnjih dveh let niso pripeljale nikamor, vključno z idejo evroobveznic. Največji fiasko je Sklad za zaščito evra (EFSF), in sicer iz preprostega razloga. Države iz centra so vanj vložile malo resničnega denarja – še manj kot 100 milijard evrov. Nato so ta znesek z vzvodom napihnili na navideznih 440 milijard evrov. In v oktobru 2011 so predlagali, da se ponovno napihne na 1.5 trilijona ali še več. To nesmiselno idejo so zavrnili Rusi, Kitajci in ostali, ki naj bi od EFSF kupili dolgove z vzvodom, z vlaganjem resničnega denarja vanj. Prijazno so zavrnili to možnost in dejali Evropejcem, naj uporabijo svoje lastno bogastvo.

ESFS ne deluje, ker države iz centra zavračajo, da bi sprejele stroške reševanja drugih držav ali bank drugih držav. To je sistemska šibkost Ekonomske in monetarne unije (EMU), ki bo ovirala tudi delovanje ECB, ki je zadnja v vrsti za reševanje evra. Trenutni predlog je, da naj ECB neovirano kupi ves dolg na sekundarnih trgih in s tem zniža obrestno mero ter umiri krizo. To ni tako lahko, kot si mnogi predstavljajo. Težavnost ima le malo opraviti z domnevno nemško obsesijo s hiperinflacijo, ki jo Nemci nosijo v svojem kolektivnem nezavednem že od let med obema vojnama.

Težavnost je v sestavi same ECB. To ni običajna centralna banka, saj nima za seboj le ene države, ki bi z državno oblastjo jamčila za njene dolgove. Je zbir nacionalnih bank, med katerimi je vrhovna Nemška zvezna banka. Vsi se obračajo na ECB, naj ta kupi velike zneske državnih vrednostnih papirjev, izdanih od 17 držav, izmed katerih so nekatere očitno nesolventne. Ne gre za to, da bi odkupila dolg ene države, ki bi bila obenem (edini?) porok za banko, kot se dogaja v ZDA, Britaniji ali na Japonskem. Tveganje bi se z nesolventnih držav prestavilo na bilanco stanja ECB in posledično učinkovito na bilanco stanja Nemške zvezne banke. Kredibilnost ECB bi se zmanjšala, evro bi bil ogrožen, potencialno tveganje nemške države bi naraslo. In nemški nacionalni dolg je sedaj daleč od zanemarljivega.

Nemčija se bo upirala tej zahtevi tako dolgo, kot se bo lahko. Seveda, če se bo trg z obveznicami še naprej rušil, bo moral popustiti in dovoliti ECB, da kupi italijanske in španske obveznice in s tem zmanjša pritisk, če kaj, da s tem prepreči nagel propad monetarne unije. A Nemci vedo, da to ne more pomeniti rešitve na dolgi rok – je le provizija za nujno potrebno likvidnost v zmernih okvirih, ki še vedno pomenijo tveganje za centralno banko. Če bi se Nemčija strinjala s povečanjem intervencije ECB, bi to zahtevalo tudi velike spremembe v fiskalnih dogovorih ekonomske in monetarne unije.

Dolgoročni dogovor, ki ga je sprejel zadnji vrh EU¹, je »Skupna evropska ekonomska in finančna politika«. Nemški Socialni demokrati so deklaracijo pozdravili rekoč, da je to tisto, kar so vedno hoteli. Ali smo priča »socialdemokratizaciji« Evrope?

Gotovo ne. Socialni demokrati nadaljujejo z napačno interpretacijo evropejstva in obstoječega procesa evropske integracije. Slišijo »koordinacija« in »državna intervencija« ter mislijo, da je EU neke vrste progresivenen, keynesianski, v izgradnjo socialne države usmerjen projekt. Zamišljajo si, da če je levica bolj vključena v ta projekt, potem bi lahko šla EU v še bolj napredno smer – na primer z razvojem Socialne listine in podobnih idej. A to ni bilo nikoli res, v zadnjih dveh letih pa se je izkazalo za popolnoma napačno. Vzemimo predloge vrha EU. Če bi več vlad sprejelo stabilno skupno ekonomsko in finančno politiko v EU – v kar dvomim –, to gotovo ne bi bila politika rasti mezd, širjenja pravic delavcev, javnih investicij z namenom višanja produktivnosti, večanja blaginje in podobno. Prej bi bila to smer, ki jo je nakazal Volker Kauder – stalno varčevanje, silni pritiski na mezde, fiskalna disciplina, naložena od zunaj. To je najverjetnejša dolgoročna rešitev, ki izvira iz nemškega vladajočega razreda in v njej ni nič navdušujočega.

Zagovarjate izhod Grčije iz evroobmočja. V Nemčiji bi vas to postavilo na skrajni nacionalistični pol desnice. Kaj boste povedali v svoj zagovor?

Nobene potrebe ni, da bi branil ta predlog na način, kot ga predlagate vi. Ravno nasprotno, uradne leve stranke v Nemčiji in v drugih evropskih državah naj branijo same sebe in naj prosim enkrat že zavzamejo lastno držo do krize v evroobmočju.  Zdi se mi, da – vsaj v Nemčiji in Franciji – večina levice odkrito soglaša s prevladujočo strategijo nemškega in francoskega vladajočega razreda, strategijo ohranjanja evra. Trenutno glavni politični problem v Evropi ni stanje nemške ali francoske skrajne desnice. Je prej to, kar govorita in počneta Angela Merkel in Nicolas Sarkozy: promoviranje evropejstva, reševanje evra, spreminjanje institucionalnega okvira evra, vse to na plečih delavcev. Na moje začudenje se velik del nemške levice in nemških sindikatov, kot tudi del francoske levice, pridružuje tej politiki in praksi. Sprejemajo, da Merklova in Sarkozy gradita skupen »evropski dom«, pri tem pa zgolj zamenjata vrata in zloščita parket. Zgleda, da so glavne leve stranke izgubile moč za zagovarjanje politike, ki bi bila neodvisna od vladajočega razreda.

Argument za izhod periferije, je v radikalnem prelomu z razrednimi interesi in nacionalnimi hierarhijami, ki trenutno prevladujejo v Evropi. Ekonomska in monetarna unija ni nekakšna zveza za solidarnost, mir in mednarodno razumevanje. Monetarna unija je mehanizem, prvotno usmerjen v reševanje interesov velikih bank in podjetij v Evropi. Na račun perifernih držav kot so Grčija, Portugalska in Španija, poganja centralne države kot sta Nemčija in Francija. V marksistični govorici rečeno, je EMU orodje imperializma. Seveda želi vladajoči razred Nemčije in Francije ohraniti evro – kar pa še ne pomeni, da mu bo to tudi uspelo. Po mojem mnenju bi morala levica, še posebej radikalna levica, prepoznati, da je to glavna bojna linija, in se v skladu s tem tudi opredeliti. Ne bi smela biti v igri varovanja monetarne unije, če evropski delavci za to nimajo interesa. Levica mora najprej prepoznati interese delavcev, in če ti pomenijo opustitev evra, naj bo tako.

Drži, da stranke in organizacije na desnici prav tako zagovarjajo izhod. Zato bi morala levica zahtevati progresiven izhod. Temeljna družbena sprememba bi se morala pojaviti v interesu delavcev v Grčiji in drugod na periferiji in izhod iz evra bi lahko bil katalizator za takšen preobrat. Transformacija mora vsebovati javno lastništvo bank, vsiljenje nadzora nad kapitalom, temeljito redistribucijo dohodka in bogastva, nadzor nad pogoji oblikovanja industrijske politike. Glavni cilj mora biti odprava brezposelnosti in branjenje dohodka ter delovnih pogojev. Storjen mora biti prelom z neoliberalnimi politikami, ki so prevladovale v zadnjih 30 letih. Izhod iz evra bi bil prvi resen udarec globalizaciji, ki jo prestajamo že desetletja. V tej luči bi morale Grčija in ostale države periferije prevzeti prehoden program, ki bi spremenil ravnotežje moči v korist dela in ustvaril boljše pogoje za boj za socializem. Ta boj ni mogoč znotraj meja monetarne unije.

A če se levica ne želi soočiti s temo evra in graditi na popolnoma upravičenem evroskepticizmu evropskih delavcev, ima lahko od tega koristi ekstremna desnica. Ker se propad evra približuje, lahko nazori desnice postanejo prevladujoči med številnimi ljudmi v Evropi, če levica ne ponudi radikalne alternative. Dim te nevarnosti je v nezaslišanih rečeh, ki so bile izrečene v Nemčiji o Grkih in v Grčiji o Nemcih. Zelo slabo se lahko izteče, če se levica ne organizira in ne spozna, da evro ni to, za kar ga imajo.

Oprostite, a po stoletjih vojskovanja v Evropi in dveh svetovnih vojnah, bi morala levica videti EU kot nekaj progresivnega. Kakšno možnost ponujate? Nazaj v staro dobro nacionalno državo brez neke vrste skupne politične nadstavbe?

To argumentacijo slišimo ves čas od vlad, strankarskega »mainstreama«, sindikatov in celo od levice. Ne sprejmem je. EU, v svoji trenutni obliki, ni napreden projekt. Še več, njegova vsebina se je skozi čas precej spreminjala – EU danes ni ista kot pred 50 leti. Ko se je razvila, je EU, še posebno pa monetarna unija, postala mehanizem, ki varuje jasne in brezkompromisne razredne interese, povezane s financami in velikimi podjetji. Še več, odkar se je začela kriza, je EU razkrila dva nadaljnja, zelo problematična aspekta.

Prvič, suverenost večih manjših držav je očitno kršena in to brez opravičila. V več delih Evrope so pogosti obiski komitejev, v katerih so ljudje iz centra – navadno so najbolj vidni med njimi Nemci –, ki nalagajo drugim državam, kaj naj delajo. Diktirajo pogoje njihove nacionalne ekonomije in socialne politike. Drugič, in to je še bolj resno, demokracija je bila kršena ne zgolj na periferiji. Dolgo časa je bila EU slikana kot porok za demokracijo, kot vzvod za varovanje demokratičnih pravic ljudi v Evropi. Izkazalo se je, da temu ni tako. Vidimo, da je EU, in predvsem EMU, mehanizem za vsiljevanje partikularnih interesov – v tem primeru finančnih – neposredno na področje politike. Bankirji ne le, da diktirajo ekonomsko politiko, kot so počeli že nekaj časa, temveč tudi političen proces. Določajo ministrske predsednike/premierje in vlade.

Ne pretiravam, če rečem, da dogajanje v EU spominja na tistega v nemški Weimarski republiki med obema vojnama. Med Evropejci narašča prepričanje, da parlamentarna demokracija slabi, daj je skorumpirana, nadzorovana s strani ljudi, ki niso bili izglasovani na volitvah in vodena od partikularnih interesov, ki raje vodijo po odredbah. Oblikuje se nevarna politična podoba. Tisti, ki zagovarjajo EU, temelječ na obljubah in besedah iz preteklosti, bi morali zelo previdno premišljati o sedanjosti.

Proti temu želim poudariti, da pri argumentu za izhod nikakor ne gre za zagovarjanje izolacionizma ali nasprotovanje ideji o skupnosti Evropejcev. Prej je to argument o razredni naravi monetarne unije, prepoznavanje tega, kar se dogaja v EU in zavzemanje za evropsko skupnost. Resnična evropska skupnost lahko temelji le na interesih delavskega razreda, na solidarnosti delavstva. Sedaj Evropa potrebuje šok, da jo premakne v to smer, ta pa lahko pride le od delavstva. Boj se mora začeti na periferiji, a je potrebno, da doseže središče. Ostala Evropa gleda na nemške delavce in čaka, da se obrnejo proti lastnemu režimu ter napadejo domačo notranjo in zunanjo politiko. Akcija nemških delavcev bi bila velika sprostitev pritiska na periferijo in bi pomenila velik korak na poti do evropske skupnosti, zgrajene od spodaj.

Očitno pravite, da naj evropska levica, in še posebej levica v centru – Nemčija in Francija –, zavzame neodvisno stališče do evra proti svojim vladam. Kakšno naj bi bilo to stališče?

Prosite me, naj podam program za celotno evropsko levico, poleg tega pa naj razložim še kakšnen bi lahko bil vpliv izhoda na interese delavcev na periferiji. Tak širok program je lahko le rezultat skupnega napora in debat med socialisti, ki poznajo specifične pogoje v svojih državah. Lahko pa navedem nekaj zahtev po programskem zbliževanju v prizadevanju za novo enotno Evropo.

Najprej moramo prekiniti s predstavo o Evropi, kot jo ima Angela Merkel, torej zavrniti idejo o monetarni uniji kot koraku k enotnosti. Ideja o skupni evropski identiteti je plemenita in se dotika ljudi, a EU, ki temelji na hierarhični zvezi kapitalističnih razredov ni način, kako jo realizirati. Ravno nasprotno, trenuten zastavek EU vodi ljudi enega proti drugemu, kot smo videli pri Nemcih in Grkih. Znova je potrebno definirati enotnost, to pa je lahko storjeno le na podlagi spoštovanja nacionalne suverenosti in demokracije, tako na periferiji kot v centru.

Enotna Evropa bi morala temeljiti na bojih, zahtevah in prizadevanju delavstva; črpati bi morala iz resnične solidarnosti od spodaj. Zato moramo najti skupna področja boja, in kriza je priložnost za to. Seveda so velike nacionalne razlike, kriza se je drugače realizirala na periferiji kot v centru, a je še veliko prostora za skupna prizadevanja. Složni smo, na primer, o nujnosti redistribucije dohodka in bogastva. Ravnovesje nemškega nacionalnega proizvoda naj se spremeni v korist nemških delavcev, ki potrebujejo višje mezde. Nemčija se bo morala odpovedati modelu, ki poudarja izvoz za ceno domače potrošnje. Delavstvo se mora boriti proti politiki omejevanja mezd, ki jo je vsilil nemški vladajoči razred.

Redistribucija je ključna na periferiji, a trenutno je najbolj žgoča tema evro. Torej se mora levica na periferiji boriti za redistribucijo znotraj konteksta, ki ga ustvarja izhod iz evra. Levica v centru bi morala podpirati periferijo v njenem prizadevanju in zahtevati fiskalno in finančno podporo za prestrukturiranje njene ekonomije.

Strinjamo se tudi, da je nujno javno lastništvo in nadzor nad bankami ter ostalimi finančnimi institucijami. Poleg tega potrebujemo nadzor nad kapitalom in finančnimi transakcijami, od katerih delavci nimajo nikakršnih koristi. Od tod ni daleč do ugotovitve, da monetarna politika ne bi smela biti izključno stvar strokovnjakov v Frankfurtu, katerih delovanje v zadnjih letih je zastrašujoče. Monetarna politika bi morala biti podvržena demokratičnemu nadzoru in upoštevati potrebe posameznih držav. Ne potrebujemo elitistične in nedemokratične ECB, ki bo odločala o naših interesih.

Ključnega pomena je tudi razveljavitev dolga v Evropi. Delavci v središču morajo spoznati, da so »reševalni paketi« zgolj draga posojila dana državam na periferiji, zato da se rešuje banke v središču. Breme tako pade na delavce na periferiji, ki trpijo zaradi nezaposlenosti in velikih rezov mezd in socialnih pravic. Te zahteve lahko predstavljajo temelje za skupni boj v Evropi in tudi drugod po svetu.

Če bodo delavci v centru sistematično sledili tem zahtevam, bodo na evro začeli gledati z drugega zornega kota. In če bi delavci v Nemčiji izbojevali občutno zvišanje mezd, bi tudi vladajoči razred gledal na evro drugače, saj le-ta ne bi bil več mehanizem za doseganje strukturnih presežkov.

Tako bi imeli resnično osnovo za boj za enotno Evropo. Levica, tako tista na periferiji, kot v središču, je vsekakor v položaju, ko lahko Evropo reši iz krize. A zato se mora najprej osvoboditi prisilnega jopiča trenutnih predstav o Evropi in razviti lasten, prepričljiv program.

Prevod: Blaž Gselman

Prevod po tekstu, objavljenem na strani http://www.isj.org.uk/index.php4?id=776&issue=133#133lapavitsas_1. V znatno pomoč je bil izvirnik: http://marx21.de/content/view/1572/34.

 Natisni

Sofinancirano s strani Urada za komunicranje RS.

Preberi več:

Lapavitsas, Costas – Bankrot in izstop iz območja evra: radikalna leva strategija

Lapavitsas, Costas – Radikalni ukrepi za rešitev krize območja evra

Husson, Michel – Izhod ali glas? Evropska strategija preloma

RMF - Research on Money and Finance

First RMF Report on the Eurozone Crisis: Beggar Thyself and Thy Neighbour

Second RMF Report on the Eurozone Crisis: Eurozone Between Austerity and Default

NEW RMF REPORT ON THE EUROZONE CRISIS: Breaking Up? A Route Out of the Eurozone Crisis

•