You are here: Home // Kriza in EU, Teorija // Costas Lapavitsas – Radikalni ukrepi za rešitev krize območja evra

Costas Lapavitsas – Radikalni ukrepi za rešitev krize območja evra

Portal Mi smo univerza prinaša prevod četrtega članka iz serije - Upravljanje EU: kritični obeti in alternativne rešitve krize evrskega območja.

 V letu 2011 smo bili priča uvedbi nekaterih najobširnejših nedemokratičnih strukturnih sprememb v EU po Lizbonski pogodbi. Nova pravila gospodarskega upravljanja, ki krepijo pooblastila komisije, da se vmeša v gospodarske in fiskalne zadeve držav članic, so bila uspešno sprejeta. Politike trga dela so spremenjene v prid večji fleksibilnosti in nižjim mezdam, s pomočjo obveznih omejitev javne porabe pa so institucionalizirani varčevalni ukrepi. Takšne dramatične spremembe napredujejo naglo in tiho, pod pretvezo obnovitve stabilnosti v evrskem območju.

Medtem ko se tekma za rešitev evra nadaljuje, so kritični ekonomisti povzdignili glas, saj so odzivi politik evropskih institucij v okviru odločanja EU sicer daljnosežni, pa vendar zgolj kozmetični, kar zadeva rešitve evrske krize. Tu so zasnovani alternativni predlogi za progresiven izhod iz nje.

Costas Lapavitsas je profesor ekonomije na Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS) Univerze v Londonu. Članek temelji na novem poročilu Raziskav o denarju in financah o krizi območja evra (RMF), naslovljenem »Razpad? Pot iz krize območja evra«. Na spletnih straneh SOAS sicer lahko najdete tudi posnetek razprave ob priložnosti izida tega poročila.

Svet je na pragu preobrata, ki bi lahko vodil do največje krize v zgodovini kapitalizma. Zaradi načina njenega razvoja in reševanja v preteklih letih, bi se lahko kriza, ki se je pričela v letu 2007, iztekla v nekaj precej hujšega od velike gospodarske krize iz tridesetih let.

V Evropi je globalna kriza posredovana z Ekonomsko in monetarno unijo (EMU), namreč s skupno valuto, ki deluje kot milejša različica zlatega standarda. EMU je ustvaril prepad med centrom in periferijo, pri čemer je slednja v razmerju do prvega izgubila na konkurenčnosti. To je privedlo do nakopičenja zasebnih in javnih dolgov, kar je periferijo v skladu z izkušnjo podobnih sistemov trdnih tečajev obsodilo na prihodnost nizke gospodarske rasti in socialne države manjšega obsega. V nasprotju s perifernimi pa so se nekatere države centra, kot je na primer Nemčija, vzpostavile kot ekonomske gospodarice območja evra.

Odziv evropskih institucij na krizo je prinesel krčenje javne potrošnje in zmanjšanje plač. Vendar proračunska neodgovornost ni vzrok za krizo. Proračunsko najbolj odgovorni evropski državi zadnjih desetih let, precej bolj odgovorni kot pa na primer Nemčija, sta bili Španija in Irska. Celo Grčija se v zadnjih letih ni vedla preveč neodgovorno. Nadzor nad svojim proračunom je izgubila šele po krizi in ne pred njo. Kljub vsemu pa se kot glavni vzrok današnje krize vztrajno izpostavlja razdrobljenost fiskalnih politik območja evra. Zaradi tega se rešitve zanjo iščejo predvsem v strožjih pravilih in institucionalizaciji proračunske vzdržnosti.

Cena  prilagoditve na periferiji

Prilagoditvena politika, ki jo je tako imenovana trojka – EU, Mednarodni denarni sklad (MDS) in Evropska centralna banka (ECB) – uvedla v Grčiji, ima dve ravni. Prvo predstavlja zmanjševanje javnih izdatkov za stabilizacijo proračuna, medtem ko drugo raven predstavljata privatizacija in liberalizacija, ki naj bi vodili do ponovnega zagona gospodarstva in proizvedli gospodarsko rast. Ta politika je bila uvedena maja leta 2010, je pa grška vlada že pred tem sprejela podobne ukrepe, le da v nekoliko manjšem obsegu.

Brez najmanjšega dvoma lahko rečemo, da je ta načrt propadel po celi črti. Bil je zelo slabo zasnovan, še slabše izvršen, njegovi rezultati pa še zdaleč niso dosegli pričakovanj. Po napovedih naj bi BDP leta 2010 padel za 3,5 odstotka in za 1 odstotek leta 2011, čemur bi sledila vrnitev Grčije na trge. Dejansko pa je BDP lani padel za 4,5 odstotka, letos pa lahko pričakujemo padec za najmanj 6 odstotkov, če ne celo več. Padec se bo nadaljeval tudi naslednje leto, pri čemer se trenutne napovedi ustavljajo pri 2,5 odstotka, zelo verjetno pa bo še večji. Če povzamemo, znaša skupna izguba proizvoda od leta 2009 dalje okoli 13 odstotkov. Če k temu prištejemo še potencialni proizvod, končna številka naraste na okoli 25 odstotkov. Tako velikim izgubam smo bili zadnjič priča med veliko gospodarsko krizo.

Vzroki za katastrofo so jasni. Namesto da bi spodbudil gospodarsko rast, je program v popolnoma napačnem trenutku zmanjšal agregatno povpraševanje. Posledice tega vidimo v visoki rasti stopnje brezposelnosti, ki trenutno znaša več kot 17 odstotkov, stopnja brezposelnost med mladimi pa se giblje nekje med 40 in 50 odstotkov. Pričakovano število brezposelnih v naslednjem letu je 1,2 milijona v državi z enajstimi milijoni prebivalcev. Zmanjšanje realnih mezd je znašalo med 15 in 20 odstotkov in je večinoma doletelo javne službence, pa tudi zasebni sektor. Razmere v šolah in prometu so popolnoma neurejene, zdravstveni sistem se sesuva, stopnja nasilja pa narašča po celi državi. Vse to je privedlo do popolne družbene razdrobljenosti, izgube družbenega veziva in skoraj hobbsovskega stanja vojne vseh proti vsem.

Povrhu vsega propada tudi državni aparat. Grčija skozi leta ni bila ravno zgled uspešnosti in učinkovitosti, vendar razmere nikoli niso bile tako slabe, kot jih poskušajo prikazati. Sedaj propada tako v svojem delovanju kot v svoji zmožnosti poseganja v gospodarstvo. Ukinja ključne načine poseganja v gospodarstvo, s katerimi bi lahko pomagala pri ponovnem zagonu njegovih delov, npr. kmetijstva in ostalih produktivnih sektorjev.

Vse to se predstavlja kot potreben strošek ponovnega vzpona Grčije, vendar tega ponovnega vzpona ne bo, če bomo sledili tej uničevalni poti. Namesto tega bomo priča dolgoročnemu upadu grškega gospodarstva in družbe ter preobrazbi Grčije v stagnirajoče rovte Evrope s šibko državo in gospodarstvom ter nesposobne uveljavljanja svojih nacionalnih in demokratičnih pravic znotraj Unije.

Alternativne rešitve

Nadnacionalni mehanizmi upravljanja na ravni celotne Evrope ne delujejo in so povzročili demokratični primanjkljaj, s katerim se soočamo zdaj. Obenem je prišlo do zatona ideologije evropeizma, kar se v zadnjem obdobju zrcali v zmanjšani vlogi Evropske komisije in izgubi legitimnosti EU med ljudmi. Zaradi neuspeha nadnacionalnega je prišlo do ponovne okrepitve nacionalnega, kar je lahko naša priložnost za ponovno demokratizacijo in vzpostavitev ukrepov, ki bi koristili delavcem. Izkušnja z monetarno unijo nam kaže, kako zelo pomembni so nacionalni mehanizmi pri varovanju demokratičnih pravic ter obrambi interesov delavcev pred tistimi velikih bank in kapitala.

To je še posebej očitno v primeru Grčije, ki se pod prisilo približuje bankrotu v organizaciji upnikov. Bankrot, ki bi ga upravljali upniki in bi potekal v okvirih monetarne unije, bi za državo verjetno pomenil izgubo nadzora nad svojimi bankami in fiskalno politiko. Alternativo temu predstavlja oblika bankrota, ki bi se odvila pod pogoji dolžnika ter bila suverena in demokratična. Takšen bankrot bi bankam vsilil določene prisilne pogoje, hkrati pa bi dolžniške knjige odprl za oči javnosti. Zelo verjetno bi vodil tudi do izstopa iz EMU. Izstop bi lahko pomenil izhod iz te slepe ulice, saj bi Grčiji vrnil nadzor nad monetarno politiko in ji omogočil povrnitev konkurenčnosti z enim zamahom, namesto z bolečim nižanjem plač in drugimi uničevalnimi ukrepi, sprejetimi v zadnjih dveh letih.

Bankrot in izstop iz EMU bi nedvomno povzročila pretresa širokih razsežnost in sama po sebi še ne rešita problemov Grčije in ostalih perifernih držav. Te bi potrebovale tudi širši program gospodarskega in družbenega prestrukturiranja, ta točka pa je tista, na kateri se moramo vrniti k nacionalnim mehanizmom, če želimo, da si periferija opomore. Grčija bi morala nacionalizirati svoje banke, ponovno uvesti nadzor nad kapitalskimi tokovi, opraviti nujno potrebno redistribucijo dohodkov in premoženja, si ponovno pridobiti nadzor nad svojimi proizvodnimi zmogljivostmi in očistiti državo. Z drugimi besedami: kar potrebujemo, je obsežen program preobrazbe, ki ga tako EU kot EMU v svoji trenutni obliki nista sposobni izpeljati.

Na ravni celotne Evrope bi pomemben korak pomenila splošna nacionalizacija bančnega sistema. Trenutna kriza je pokazala, da bi evropske banke – če jim glede na izrazito nacionalnost njihove njihove naravo sploh smemo tako reči – morale priti pod državni nadzor. Zasebno bančništvo je v obliki, ki smo jo spoznali v preteklih desetletjih, doživelo nedvomen in sistemski neuspeh. Za rešitev današnjih razmer in postavitev evropskega gospodarstva na drugačne temelje so potrebne državne banke. Te spremembe bi seveda spremljali množični družbeni in politični nemiri, vendar bi lahko vodile tudi do sprejema drugačnih strategij za rast in stran od dajanja prednosti interesom kapitala, nižanja plač, vztrajanja pri fleksibilnosti delovne sile – torej stran od vseh starih in izčrpanih idej iz osemdesetih in devetdesetih let, ki so uresničile tako malo danih obljub in so z ozirom na krizo, s katero se sooča ta celina in ki ogroža tudi celotno svetovno gospodarstvo, popolnoma neprimerne.

Nam lahko uspe? Upam, da lahko. A če se pojavi rešitev, za njo ne bo stala Evropska komisija. Pojavila se bo zaradi pritiska od spodaj, pritiska spontanega delovanja delavcev in ostalih državljanov.


Prevedla Lea Kuhar

Objavljeno v tematskem sklopu Kriza in EU

Izvirnik je dostopen na: http://www.tni.org/sites/www.tni.org/files/eu_economic_governance-1.pdf

printer famfamfam Costas Lapavitsas – Radikalni ukrepi za rešitev krize območja evra Natisni

Sofinancirano s strani Urada za komuniciranje RS.


Preberi več:

Lapavitsas, Costas - “Progressive Exit” from the Eurozone

Lapavitsas, Costas - For Greece default is the only option

Lapavitsas, Costas - Greece must default and quit the euro. The real debate is how

Lapavitsas, Costas - Greece crisis: Papandreou’s referendum is a gamble too far

Lapavitsas, Costas - The crisis of the Eurozone

Tagi: , , , , ,

Copyleft 2011 .
Bazira na: Theme Junkie.