You are here: Home // Kriza in EU, Teorija // Andy Storey – Novi predlogi EU o gospodarskem upravljanju

Andy Storey – Novi predlogi EU o gospodarskem upravljanju

Andy Storey – Novi predlogi EU o gospodarskem upravljanju: preurejanje ležalnikov na palubi med potapljanjem ladje

Portal Mi smo univerza prinaša prevod tretjega članka iz serije - Upravljanje EU: kritični obeti in alternativne rešitve krize evrskega območja. Naslednji bodo objavljeni postopoma do konca tedna.


V letu 2011 smo bili priča uvedbi nekaterih najobširnejših nedemokratičnih strukturnih sprememb v EU po Lizbonski pogodbi. Nova pravila gospodarskega upravljanja, ki krepijo pooblastila komisije, da se vmeša v gospodarske in fiskalne zadeve držav članic, so bila uspešno sprejeta. Politike trga dela so spremenjene v prid večji fleksibilnosti in nižjim mezdam, s pomočjo obveznih omejitev javne porabe pa so institucionalizirani varčevalni ukrepi. Takšne dramatične spremembe napredujejo naglo in tiho, pod pretvezo obnovitve stabilnosti v evrskem območju.

Medtem ko se tekma za rešitev evra nadaljuje, so kritični ekonomisti povzdignili glas, saj so odzivi politik evropskih institucij v okviru odločanja EU sicer daljnosežni, pa vendar zgolj kozmetični, kar zadeva rešitve evrske krize. Tu so zasnovani alternativni predlogi za progresiven izhod iz nje.

Andy Storey je predavatelj na Oddelku za politologijo in mednarodne odnose na University College Dublin.


Ukrepi EU novega gospodarskega upravljanja so vpeljani kot poskus, da bi krizo preprečili z močnejšim nadzorom nad proračuni držav članic s strani Komisije, predvsem pa z ukrepi, s katerimi bi se zavarovali pred rastjo fiskalnih primanjkljajev in javnega dolga.

Toda javni dolg v večini primerov z nastankom sedanje krize sploh nima ničesar opraviti. Katastrofalni irski nepremičninski balon je, na primer, zanetil masovni dvig dolga gospodinjstev, ki se je iz 57 milijard evrov v letu 2003 do leta 2008 povzpel na 157 milijard in ki se je zdaj ustalil na 180 % razpoložljivega dohodka gospodinjstev (v primerjavi s 40 % leta 1993). Revizija irskega dolga v letu 20111 celoten dolg ocenjuje na 371,1 milijarde evrov; od tega 279,3 milijarde (več kot 75 odstotkov) pripadajo s strani države kritim dolgovom irskih bank, in to, je pripomnjeno, še preden bi upoštevali verjetnost, da velik del neposrednega vladnega dolga, ki znaša 91,8 milijard evrov, prav tako izvira iz bančne krize. Z drugimi besedami, revizija dokončno dokazuje, da je kriza irskega dolga kriza privatnega (naknadno socializiranega) dolga in ne javnega dolga – domnevna »napihnjenost« irskih javnih služb ali »radodarnost« s socialnimi pravicami nista povzročili krize. Kot je zapisano v reviziji, »je jasno, da obsežnost irskega dolga izvira neposredno iz bančne krize, iz odločitve iz septembra 2008 za reševanje vseh irskih bank«. Novi ukrepi gospodarskega upravljanja¸bi, če bi bili uveljavljeni leta 2008 ali prej, torej v ničemer ne pripomogli k preprečevanju krize.

Prav tako so nespamentno irsko razbohotenje dolga omogočile liberalizirane posojilne prakse v EU in ohlapna čezmejna regulacija finančnega sektorja. Politika nizkih obrestnih mer Evropske centralne banke (ECB) je plamene še dodatno podžgala: spremenljiva obrestna mera ECB je bila znižana iz 4.25 % avgusta 2001 na 2 % v juniju 2003. Vsekakor je sam načrt gospodarske in monetarne unije (EMU) pripomogel k nastanku krize, saj so z njim vzpostavljeni devizni tečaji periferne države EU v primerjavi z Nemčijo pahnili v nekonkurenčnost in onemogočili obnovitev konkurenčnosti z devalvacijo, s čimer jih je načrt spodbudil k temu, da so se, da bi vse to »kompenzirale«, zanesle na akumulacijo dolga.2 Z drugimi besedami, že obstoječa harmonizacija gospodarskih in socialnih politik je krizo pomagala povzročiti, tako da je še več takšne harmonizacije verjetno ne bo rešilo, tako kot tudi nobene prihodnje krize ne.

Kaj torej poganja agendo? Odgovor je že dalj časa očiten. Leta 2000 je predsednik Evropske okrogle mize industrialcev razglasil, da prihaja »dvojna revolucija«: »Na eni strani s privatizacijo in deregulacijo manjšamo moč države in javnega sektorja nasploh… Na drugi številna pooblastila nacionalnih držav prenašamo na modernejšo in mednarodno naravnano strukturo na evropski ravni. Več kot desetletje kasneje, leta 2011, je predsednik Komisije Jose Manuel Barroso Evropskemu parlamentu predlagal ukrepe novega gospodarskega upravljanja z naslednjimi besedami: »bolj kot kdajkoli potrebujemo neodvisno avtoriteto komisije, da predlaga in ovrednoti dejanja, ki bi jih morale izvajati države članice. Vlade, bodimo iskreni, tega ne morejo storiti same. Prav tako tega ni mogoče doseči z medvladnimi dogovori«. Ali, če se izrazimo malce drugače, demokratična debata in odločanje škodita našim gospodarskim ciljem.

Kateri so ti cilji? Evidenca uspehov Komisije je najboljši pokazatelj tega, kako bo svoja pooblastila uporabila v prihodnosti – proti javnim izdatkom (razen tistih v interesu korporacij), socialni zaščiti in regulaciji trga; in v prid privatizaciji, liberalizaciji in deregulaciji.3 Prav tiste politike, ki so nas pripeljale v sedanjo krizo, bodo institucionalizirane in intenzivirane.

Kolikor ukrepi novega gospodarskega upravljanja k področju privatnega dolga (vira sedanje gospodarske katastrofe) ne morejo prispevati ničesar, so sorodni prestavljanju ležalnikov na Titaniku. Kolikor ukalupljajo in pospešujejo neoliberalne gospodarske principe, so sorodni večanju ledene gore, ki se ji Titanik, tj. evropska družba, približuje.


Prevod: Portal MSU

Izvirnik je dostopen na: http://www.tni.org/sites/www.tni.org/files/eu_economic_governance-1.pdf

printer famfamfam Andy Storey   Novi predlogi EU o gospodarskem upravljanju Natisni

Sofinancirano s  strani Urada za komuniciranje RS.


Preberi več:

 

Lapavitsas, Costas in Storey, Andy - Can Europe escape the debt trap? Yes – and here’s how

Storey, Andy - Ireland’s Debt Crisis: Roots and Reactions

Storey, Andy - They make a desert and they call it peace

Storey, Andy - Irska dužnička kriza: korijeni i reakcije

  1. Killian, S., J. Garvey in F. Shaw (2011), An Audit of Irish Debt, Dublin: Action from Ireland, The Debt and Development Coalition Ireland and the UNITE trade union. []
  2. C. Lapavitsas, A. Kaltenbrunner, D. Lindo, J. Mitchell, J. P. Painceira, E. Pires, J. Powell, A. Stenfors in N. Teles (2010) Eurozone Crisis: Beggar Thyself and Thy Neighbour, RMF Occasional Report (www.researchonmoneyandfinance.org). []
  3. Storey, A. (2006) »The European Project: Dismantling the Social Model, Globalising Neoliberalism«, Irish Review 34. []

Tagi: , , , , ,

Copyleft 2011 .
Bazira na: Theme Junkie.